Nekatere Trump s svojim vodenjem najmočnejše države na svetu navdušuje, druge pa spravlja v obup, a pred obletnico inavguracije, na kateri je Trump pred letom dni prisegel, da bo ščitil ustavo, se vsi strinjajo, da česa takega v zgodovini ZDA še ni bilo.

Tik pred prvo obletnico prihoda newyorškega milijarderja v Belo hišo je izšla knjiga, v kateri avtor trdi, da niti Trump niti nihče drug v njegovi kampanji razen desničarskega ideologa Steva Bannona ni zares pričakoval zmage, to pa je eden od razlogov, zakaj je bilo prvo leto Trumpovega vladanja tako viharno.

Začelo se je že na dan prisege, ko je Trump poslal tiskovnega predstavnika Bele hiše Seana Spicerja prepričevat ameriško javnost, da tako velike množice na inavguraciji še ni bilo, čeprav so fotografije kazale drugače.

To je bila uradna vojna napoved Trumpa medijem, ki so poročali o dejstvih, kljub temu da ima Bela hiša “alternativna” dejstva, kot se je kmalu po inavguraciji izrazila Trumpova svetovalka Kellyanne Conway.

Trump se je prvo leto vladanja jezil zaradi negativnih člankov, ki jih je označil za lažne novice, in neimenovanih virov v lažnih novicah, obenem pa je bila njegova Bela hiša pravo sršenje gnezdo manipuliranja s spuščanjem anonimnih informacij v lažne in prave medije, kamor po predsednikovem mnenju sodi konservativna televizija Fox News.

Medije je obveščal Bannon, ki je bil do odstavitve v vojni s Trumpovim svakom Jaredom Kushnerjem, enako je počel Kushner, svojo resnico je medijem prodajal nekdanji šef kabineta Bele hiše Reince Priebus, ki je bil v vojni z Bannonom in Kushnerjem. Svojo pot so ubrali še profesionalni uslužbenci vlade, ki nasprotujejo Trumpu, medtem ko ameriški kongres že od nekdaj pušča kot cedilo.

Trump je medtem uporabljal svoj priljubljeni medij Twitter in če bo kdo njegove tvite objavil v urejeni obliki, bo to gotovo uspešnica.

Republikanci so upali, da bo izvolitev na položaj predsednika ZDA unesla pregovorno nediscipliniranega in nesramnega Newyorčana, a položaj v tem primeru ni spremenil človeka kot vedno doslej v zgodovini ZDA, temveč je Trump spremenil položaj.

Trumpovih izpadov na Twitterju je bilo enostavno preveč, da bi jim bilo mogoče slediti oziroma da bi imeli kakšne posledice, saj je enemu, ki je sprožil ogorčenje, kmalu sledil drugi, ki je sprožil še večje ogorčenje.

Američani so do Trumpa večinoma menili, da politiki pač lažejo po službeni dolžnosti, Trump pa je to sodeč po statistiki Washington Posta dvignil na nepredstavljivo raven, saj naj bi se v prvem letu zlagal okrog 2000-krat. Od malenkosti, kot sta podpora v anketah in zagotavljanje, da je največji strokovnjak za zdravstvo in računovodstvo v ZDA, do resnejših izjav, kot so obtožbe na račun FBI, sodstva in političnih nasprotnikov.

Ameriška sodišča, ki so v začetku lanskega leta blokirala njegovo prepoved potovanj v ZDA, so bila po Trumpovi oceni razsuta, pokvarjena in pristranska. Ko je bila sprejeta odločitev v njegov prid, je bilo sodstvo imenitno urejeno in pošteno.

Trump obenem zahteva ostrejše zakone proti žalitvam, čeprav so ti zakoni doslej najbolj ščitili prav njega. Med razpravo o podaljšanju zakona o nadzoru je najprej napadel stališče lastne vlade, po posredovanju predsednika predstavniškega doma kongresa Paula Ryana pa je lastno stališče spet podprl.

V razpravi o priseljevanju je obljubil, da bo sprejel vsak kongresni kompromis, dva dni kasneje je vprašal, zakaj morajo ZDA sprejemati priseljence iz usranih držav namesto iz Norveške. Trump se je tako ponovno zameril temnopoltim Američanom, kot že lani, ko je posredno podprl neonaciste, a hkrati si je utrdil podporo svoje baze.

Na zunanjepolitičnem področju Trump odstopa od mednarodnih trgovinskih sporazumov, odstopil je od pariškega podnebnega sporazuma, želi se znebiti iranskega jedrskega sporazuma in si izmenjuje žalitve z voditeljem Severne Koreje Kim Jong-unom.

Nekdanji šef kabineta pri predsedniku Georgu Bushu starejšemu John Sununu, ki Trumpa pred volitvami ni podpiral, ga danes podpira. Ne zaradi cirkusov in zmešnjave, ampak ker uresničuje konservativne prioritete – odpravlja regulacije, podpisal je znižanje davkov in imenoval konservativnega člana vrhovnega sodišča Neila Gorsucha, na položaje imenuje izrazito konservativne sodnike nižjih stopenj.

Borzni indeksi rastejo, brezposelnost pada, plače so začele rasti, Trump pa ve, da imajo Američani kratek spomin in ne zaupajo vladnim ustanovam in tudi medijem, poleg tega so ga izvolili na položaj. Trumpov sedanji šef kabineta John Kelly je dejal, da Trump nikoli ne postavi enega vprašanja – kako so to uredili prejšnji predsedniki.

Če se zaveda svojih avtoritarnih nagnjenj, ki niso v skladu z demokratično tradicijo ZDA, ali ne, za zdaj še ni tako pomembno. Sodna veja oblasti ga skupaj z vojsko uspešno brzda, mediji pa večinoma ostajajo neodvisni in kritični. Celo republikanci mu ne dovolijo vsega in so mu skupaj z demokrati prepovedali odpravo sankcij proti Rusiji.

Velik del Trumpove jeze je posledica nadaljevanja preiskave ruskega vpletanja v volitve leta 2016, kar jemlje kot osebno žalitev, saj je prepričan, da za zmago ni potreboval nobene pomoči.

Pri tem po nepotrebnem dela napake, kot je bila odpustitev direktorja FBI Jamesa Comeyja lani maja, zaradi česar si je na vrat nakopal posebnega tožilca Roberta Muellerja, ki je tiho in dela, preiskava pa je iz preiskovanja morebitnega sodelovanja z Rusi prerasla v preiskovanje morebitnega oviranja preiskave in vsega, kar pobere spotoma, domnevno tudi finančnih poslov Trumpove družine.

Trumpovi odvetniki so lani menili, da bo preiskave konec do božiča, a se Mueller zdaj pripravlja tudi na zaslišanje samega predsednika z nepredvidljivimi posledicami.

Do kongresnih volitev novembra letos je Trump povsem varen, saj ga republikanci potrebujejo za svojo agendo. Če pa bodo na volitvah demokrati prevzeli večino, lahko leta 2019 sprožijo postopek njegove odstavitve oziroma impeachmenta.