Strašni Viktor so ga klicali šahisti. Najslovitejši šahovski disident tudi. V svoji skoraj sedemdeset let dolgi karieri je šahiral proti Maxu Euweju, petemu svetovnemu prvaku. in proti Magnusu Carlsenu, ki je Euweja nasledil čez 80 let. Oba je premagal! Kakor tudi vse prvake med njima. Zadnja leta je močno bolehal, po nekaj srčnih in možganskih kapeh se je le še stežka premikal. Tudi šahirati več ni mogel, čeprav si je tega nadvse želel. Ko so ga februarja letos povabili v goste na veliki turnir v Zürichu, je vabilo sprejel, a med obiskom nenehno godrnjal, da ni prav, da sedi med gledalci, saj je njegov prostor vendarle na drugi strani, v turnirski areni. Korčnojevo trdoživost je najlepše opisal Gari Kasparov: "Njegovo vztrajanje med najboljšimi šahisti sveta in njegov borbeni duh sta bila na tako visoki ravni, da smo zlahka verjeli, da bo Korčnoj v kakšni trdnjavski končnici prelisičil tudi samo smrt." Preziral je remi Viktor Korčnoj ni bil čudežni otrok. Rodil se je leta 1931 v Leningradu, težko otroštvo je oblikovalo njegov značaj. Starša sta se zgodaj razšla in sodišče je skrbništvo dodelilo očetu. Z njim in njegovo družino je Viktor dočakal drugo svetovno vojno, strahotno, skoraj tri leta trajajoče obsedanje mesta heroja, lakoto, ki je bila hujša od vseh nemških krogel in granat. Člani družine so umirali drug za drugim, Viktor je edini preživel. Vrnil se je k popolnoma siromašni materi. Ko se je vojna končala, je štel komaj 14 let. V še deški duši vsaj dvakrat, trikrat več. Čas za šah je napočil šele po vojni. Ni bil več otrok, način njegovega šahiranja se je zrcalil skozi njegov značaj, skozi težka otroška leta. Tako kot življenje je tudi šah jemal kot boj za preživetje. Kot mnogi velikani je čutil neskončni prezir do remija. V iskanju nenehne borbe, konflikta, v nenasitni želji po zmagi se je neštetokrat zavestno spustil v težke, sumljive položaje, jemal tudi najbolj strupene kmete. Bil je mojster obrambe in še večji mojster protinapada, ki je prežal za vsak