Na smeh mi je šlo, ko je nogometna zveza pred nekaj leti oglobila mariborski klub zaradi navijaškega skandiranja Ubi, ubi, žabara! Tipično, ko nekdo zaradi dreves ne vidi gozda. Seveda ne gre za nobeno sovražno in diskriminatorno vzklikanje, ljudje si pač dajo duška. Brez ciljev in zlih namenov. Štajerska folklora pravijo takšnemu obnašanju, kar je morda še najbolj blizu resnice in ne pomeni nič slabšalnega, saj literatura (kultura) rada črpa iz folklore. Kar pa je nekulturno, je vedenje staršev, ki spremljajo svoje messije po pionirskih turnirjih. Tam pa gre res – na nož. Ko igrajo otroci, med igriščem in gledalci ni ograje, redarja in policista. Sodnik je prepuščen na milost in nemilost gorečih navijačev, ki so za zmago svojega kluba (sina) pripravljeni storiti vse. Budalo fukjeno! Sudija, nimaš pojma. Faul, roka, penal, kaj si slep!? Idiot! Tele zmešano, kje imaš špegle? Uboga mati, ki te je rodila. Daj, spizdi tja, od koder si prišel. Bi rad eno po pički … In ko se razgrete navijaške glave po porazu nekoliko ohladijo, se na ražnju znajde trener. Zakaj ni prej menjal? Mojega ne bom več vozil na trening, ko pa tako malo igra. Tisti mali, ki ga daje not, je analfabet. Brezzveze je vse skupaj, če samo izgubljajo. Pazite, govorimo o starših desetletnikov – ti zadnji pa itak v kaosu jočejo, tudi če zmagajo. Stepli sta se tudi starševski skupini istega kluba. Gotovo zato, ker je bila ena polovica pametnejša. Spet drugič je nek trener, ki si ne zasluži tega naziva, metal plastenko z vodo in verbalno udrihal čez sodnika, ker ni dosodil ne vem česa že. Po koncu tekme pa je tekel za njim – kot bik, pred katerega pomolijo rdečo coto – izgledal je že približno enako. V takšnem temperamentnem okolju je zato kot strela z jasnega udaril tiskani dopis, ki ga je staršem pomolil Jožek Špilak, novopečeni trener selekcij Ženskega nogometnega kluba Pomurje. Kodeks vedenja za starše! V dvanajstih točkah. Naj ga razpošlje na domove vseh štirideset tisoč registriranih nogometašev v Sl
