Za rekorderko med evropskimi državami, ki po volitvah dolgo niso imele vlade, velja Belgija. Po volitvah 13. junija 2010 je trajalo kar leto in pol oz. 541 dni, da je zaprisegla nova koalicijska vlada. Po zadnjih volitvah, leta 2014, so koalicijska pogajanja in oblikovanje vlade v Belgiji trajali okoli pet mesecev.
Na Nizozemskem so po parlamentarnih volitvah marca lani na vlado čakali 225 dni, potem ko je prvi poskus oblikovanja vlade spodletel zaradi razlik glede vprašanja priseljevanja.
Prvi poskus oblikovanja vlade je bil po lanskih volitvah neuspešen tudi v Nemčiji. Koalicijski pogovori so trajali od septembra lani do marca letos, kar je najdlje v povojni zgodovini države. Konservativna unija CDU/CSU kanclerke Angele Merkel se je najprej dogovarjala z liberalci in Zelenimi o t. i. jamajški koaliciji, po odstopu liberalcev pa se je januarja začela pogovarjati s socialdemokrati in marca je Nemčija dobila tretjo veliko koalicijo pod vodstvom Merklove.
V Italiji so se letos za las izognili ponovljenim volitvam. Potem ko noben od treh političnih blokov v državi na predčasnih volitvah marca ni osvojil absolutne večine za samostojno oblikovanje vladajoče koalicije, sta po več zapletih vlado oblikovala skrajno desna Liga in populistično Gibanje pet zvezd, ki sta pred volitvami izpostavljala, da ne bosta šla v koalicijo drug z drugim.
Žagar, med drugim profesor na Fakulteti za humanistične študije in na Znanstveno raziskovalnem središču Univerze na Primorskem, je pojasnil, da je za dolgotrajna koalicijska pogajanja več razlogov. Prvi je, da koalicijo pogosto poskušajo oblikovati stranke, ki so politično, ideološko in programsko zelo različne.
Drugi pomemben razlog je po njegovem mnenju ta, da je politika postala zelo “družbenoomrežna”. “Vsak se poskuša prikazati v najboljši luči, kot najmočnejši, najboljši, tisti, ki je iztržil največ,” je pojasnil.
Tretji pomemben razlog pa Žagar vidi v tem, da se zaradi nekaterih populizmov, zlasti desnih, spreminja retorika in način dogovora. In vse to kombinirano prispeva tudi k bistveno oteženim koalicijskim poganjanjem in kasneje koalicijskemu usklajevanju. “In, kar je zanimivo, se to kaže tudi med strankami, ki so bile tradicionalno partnerske, celo sestrske, in to je nov trend v evropski politiki in tudi širše v svetovni politiki.”
Trajanje koalicijskih pogajanj je odvisno tudi od volilnega sistema v posamezni državi, torej ali je ta večinski ali proporcionalni. Pomemben dejavnik je tudi način oblikovanja vlade, torej ali obstaja tradicija manjšinske ali večinske vlade, ko gre za koalicijske vlade. Kot pravi Žagar, so to zanimivi primeri, ki jih je treba upoštevati.
Za majhne države, zlasti takšne, kot je Slovenija, je po mnenju Žagarja verjetno najboljši švicarski model, ki pet največjih strank prisili k sodelovanju, koalicijskim pogajanjem in oblikovanju vlade ter kasneje tudi k izvajanju čim bolj učinkovite vladne politike. “To je vsekakor model, ki na nek način sam po sebi uveljavlja učinkovitost sistema,” je dejal Žagar.
Med možnimi scenariji za Slovenijo je trenutno najverjetnejši, da bo imela manjšinsko vlado. To ima od julija tudi Češka. Manjšinsko vlado pod vodstvom tajkuna Andreja Babiša so oblikovali osem mesecev po volitvah oktobra lani. Poleg Babiševe populistične liberalne stranke Ano jo sestavljajo še socialdemokrati, večino v parlamentu pa naj bi ji zagotovila podpora komunistov.
Trenutno situacijo v Sloveniji bi sicer po mnenju Žagarja težko primerjali s Češko. “Situacije so precej specifične, tudi stranke, ki so se pogajale na Češkem in tiste, ki se pogajajo v Sloveniji, so nekoliko različne,” je pojasnil. “Tisto, kar je lahko skupna značilnost vseh teh situacij, je morda ego politikov, ki sodelujejo v pogajanjih, in je pogosto pomembnejši od političnih, ideoloških in drugih postavk,” je dodal.
Glede učinkovitosti vlad Žagar meni, da ni pravila, ali so učinkovitejše manjšinske ali večinske vlade. Kot je dejal, se je pokazalo, da so tudi vlade ene stranke lahko neučinkovite, da so večinske vlade lahko neučinkovite, pa tudi, da manjšinske vlade lahko dokaj uspešno izpeljejo določene programe in so zelo uspešne v določenem obdobju in tudi preobrnejo tok v državi. “Belgijski primer pa je pokazal, da država najbolje deluje, ko ima vlado, ki opravlja tekoče posle, nima pa politične vlade s polnimi pooblastili,” je še povedal.
Če ima država dovolj stabilen in učinkovit sistem državne uprave, potem morda vlade niso tako izrazito pomembne, kot se je zdelo v preteklosti, je ob tem izpostavil Žagar. V sistemih, kjer prihaja do nestabilnosti znotraj uradniškega sistema, so po njegovih besedah vse težave bolj izražene.
Žagar je povedal, da je imela Slovenija do leta 2007 stabilen in zelo ustaljen uradniški sistem z veliko mero kontinuitete, kjer se je znanje prenašalo z generacije na generacijo, a se je takrat s predčasnim upokojevanjem nekaterih in političnim imenovanjem drugih vodilnih upravnih delavcev nekoliko spremenil in se je to zrušilo.
“Sistemi, ki imajo ustaljen, dobro utečen sistem državne uprave, veliko lažje prenašajo tudi vladno nestabilnost in tovrstne težave,” je še dejal Žagar.
