Tina Maze se trenutno še najbolj posveča vlogi mame. Z družino, hčerko Anouk in življenjskim sopotnikom Andreo Massijem, je na povabilo predsednika Mednarodnega olimpijskega komiteja (Mok) Thomasa Bacha obiskala olimpijsko prestolnico Lozano, ki gosti tretje ZOI mladih.
Kakšen je bil namen obiska v Lozani in načrtovanega sodelovanja z Mok?
Smo se dogovorili, da obiščemo olimpijsko vas in olimpijske igre mladih v Lozani. V soboto sem si ogledala hokejsko tekmo, žal prejšnji teden nisem mogla, ko je bilo na sporedu alpsko smučanje. Smo se malo podružili in malo predebatirali, kakšne so naše skupne poti v prihodnosti. Ni nič takega, sodelovanje še razvijamo, kje se lahko dobimo skupaj na poti. Nimam kaj preveč še za povedati.
Od predsednika Moka ste prejeli tudi prav posebno darilo.
Darilo od njega je bilo prav to povabilo. In smo se odzvali in ga prišli pozdraviti in mi je podaril baklo, s katero so prinesli olimpijski ogenj na odprtju zimskih olimpijskih iger v Vancouvru leta 2010. Jo bom imela za spomin, bomo doma z njo okrasili prostor, ali pa jo bomo prižgali pred hišo.
To darilo od gospoda Bacha z baklo iz Vancouvra je bilo zelo posebno presenečenje. Želela sem si jo že od takrat, ko sem tam osvojila svoji prvi olimpijski kolajni. Zlati kolajni sem osvojila v Sočiju, eno baklo še pogrešam, tako da moram še nekako si tudi to “priboriti”. Ena v zbirki mi še manjka.
Kakšen je za vas pomen OI?
Olimpijske igre so tradicija, ki je ekstremno močna za vse tekmovalce. Vsaj zame, jaz jo tako dojemam. Mogoče mladi vidijo olimpijske igre malo preveč v negativni luči. Določeni komentarji so, kar se tiče športa, negativni. Mogoče smo na splošno ljudje preveč negativno usmerjeni in potem se včasih malo izgubljajo take lepe stvari, kot so olimpijske igre, kot je šport in čistost športa.
Jaz jih vidim zelo čisto, za tem stojim, zato je bilo zame postati olimpijska prvakinja nekaj, kar je v zraku, nekaj močnega, nekaj, kar je bilo lepo osvojiti.
Je biti olimpijski prvak največ, kar lahko doseže športnik?
Odvisno od tega, koliko si sanjač in koliko nisi. Bolj to dojemam kot neko višjo silo, nekaj več …, da si olimpijski prvak. Res je, da je veliko olimpijskih prvakov, ampak vseeno je vrh zelo ozek. In priti tja v tvojem športu … zagotovo je za tabo veliko dela, veliko odrekanja, veliko izkušenj, stvari, ki si jih moral doživeti, preživeti. In zdaj, ko sem končala kariero, si želim mogoče to prenesti na mlajše. Kar počnem že s tem intervjujem.
Se mi zdi lepo, da se lahko drugi učijo naprej. Jaz sem se učila od drugih. Jaz sem se učila od Mateje Svet, (Primoža) Peterke, (Alberta) Tombe, od Vreni Schneider in od mene so se učili drugi. Tako da je vse skupaj en krog, olimpijski, ki se razvija.
Pred osvojitvijo naslovov olimpijske prvakinje ste postali lastnica svetovnega rekorda po številu osvojenih 2414 točk v seštevku svetovnega pokala v sezoni 2012/13. Tega še nihče ni uspel ponoviti, niti Američanka Mikaela Shiffrin, ki je poskusila, a odnehala. Težka naloga?
V bistvu ja. Je kar močna ta stvar. Zdaj se zavedam. Jaz sem mislila, da bo Mikaela z lahkoto šla čez te točke, ker ni svetovnega prvenstva in imajo veliko več tekmovanj v svetovnem pokalu, medtem ko jaz takrat, ko sem to dosegla, je bilo vmes še svetovno prvenstvo, kar pomeni, da je bilo dva tedna manj tekem v svetovnem pokalu in s tem manj točk.
To, kar se dogaja Mikaeli, v bistvu še bolj potrjuje mojo izjemno sezono. Bila je samo ena. Ampak sem vedela, če se bom zapisala enkrat v šport z rekordi v alpskem smučanju, se bom lahko samo v eni sezoni, ker sem v moji karieri preveč zaostajala do leta 2013. Ne morem se pohvaliti z veliko zmagami v moji karieri, ampak se pa lahko pohvalim z veliko točkami.
Letos je v izjemni formi Slovakinja Petra Vlhova, ki jo trenira vaš nekdanji trener Italijan Livio Magoni.
Petra je super tekmovalka. Vem, da je imela poleti zdravstvene težave, ki niso nikoli dobrodošle. Zdaj se je dobro sestavila, tako da Livio – bili smo skupaj toliko sezon, se učili eden od drugega -, je postal še boljši trener. Ker smo delali skupaj, ker nas je on učil, ker smo mi njega učili in skupaj smo bili ena krasna celota in to je to, kar (Petra) rabi za uspeh.
Žan Kranjec navdušuje v veleslalomu, v ekipi, ki bi ji lahko rekli solo ekipa, kot je bila samostojna ekipa Team to aMaze. Se strinjate?
Spremljam. Spremljam. In sem navdušena, kako Žan napreduje, kako tekmuje, kako se rešuje iz težav, nenazadnje na tekmi v Adelbodnu. Seveda spremljam, kaj se dogaja tudi Ilki (Štuhec). Delovanje v individualnem športu, ko je en športnik že razvit … mogoče v tistih otroških kategorijah ni nujno, da imaš toliko individualen pristop, kot mislim, da je pa dobro, da ga imaš pozneje.
Ko si že razvit tekmovalec in se vse sile usmerijo na tebe, malo bolj kot tedaj, ko je v ekipi sedem ali deset ljudi in se vse malo razprši. Tak način dela je zagotovo dober, zahteva pa dobre strokovnjake in tiste, ki so se pripravljeni učiti in ne misliti, da vedo vse. Tako da sem vesela, da so se v ekipi Žana Kranjca določene stvari spremenile. Mislim, da so se naučili marsikaj od Andree, ki je bil ravno toliko z njimi, da je dal nekaj tem ljudem.
V vrhunskem športu je veliko odrekanja.
Absolutno. Najbolj smešno je bilo prvo sezono s privatno ekipo, ko smo šli na priprave na Novo Zelandijo, in so vsi rekli, da gremo na počitnice, ampak nismo bili niti približno na počitnicah. Spali smo v minimalnih pogojih, ki se jih nerada spominjam, ampak bili smo na Novi Zelandiji. In smo trenirali dobro, to je bilo najbolj pomembno.
Imeli smo ob sebi švicarsko ekipo, ki nas je sprejela medse, da sem lahko bila z njimi in razvijala material Stöcklija, ki sem ga zamenjala ravno tisto sezono. In biti ob Fabienne Suter v tistem trenutku je bila zame najbolj pomembna stvar. Ker tedaj, ko zamenjaš proizvajalca smuči, če nimaš osebe, s katero se lahko pogovarjaš o materialu, je zelo težko. Takrat se je za nas vse skupaj začelo.
Tina Maze, ne le nekdanja alpska smučarka, ampak legenda alpskega smučanja, influencerka, blogerka in … mati. Veliko vlog hkrati?
Prioriteta je zdaj čisto drugje. Na Prvem mestu je družina, hčerka, največ časa sem z njo. Potem imam obveznosti, tu pa tam. Nisem pa zaposlena dnevno, kot tiste “navadne” mame, ki gredo v službo in otroci v vrtec. Tako da sem čisto nasprotje moje mame, ki je morala žal še iti v šolo, je bila še študentka, ko me je rodila, in je čisto drugače to živela. Sem pa ogromno časa s hčerko, kdo ve, kaj bo to prineslo, ali bo dobro ali slabo, ampak tako je.
Domnevam, da boste skozi vaš vpliv, ki ga imate v družbenih medijih, skušali širiti duh olimpizma in olimpijskih vrednot. Gre pri tem sodelovanju z Mokom pravzaprav za to?
Saj to počnem že dolgo. Zdaj smo tukaj na olimpijskih igrah mladih. To je malo drugačna vloga, ko si tu lahko kot idol, tekmovalec, lahko prenašaš dejansko, realno, na tekmovalce kakšno izkušnjo. Tako sem v soboto govorila s fanti v olimpijski vasi, so bili potrti in so gledali v telefone. In sem jih vprašala, koliko časa ste na telefonih fantje? Ja, precej, so mi odgovorili.
Zdaj bom to povedala, ker vem, da bo zadelo še več otrok. Sem jim rekla, naj vam povem mojo izkušnjo. Ko sem začela gledati telefon, se je moj učinek na tekmah zmanjšal za 20 odstotkov. Samo toliko vam povem, koliko je pomemben telefon … pa sem realna sama do sebe, stroga sama do sebe in precej objektivna v tem kar govorim. Skušaš dati kakšen nasvet, ki bo nekomu mogoče kaj pomenil.
Na “majhnih” OI mladih niste nastopili, ker jih takrat še ni bilo. Kako gledate na to?
Mogoče je bilo zato pričakovanje za te “velike” olimpijske igre še večje. Te izkušnje so edinstvene. Vem, kako je bilo, ko sem sama šla na mednarodna tekmovanja. To je pomenilo višjo raven, večje znanje, večjo konkurenco, svetovna konkurenca je bila tam, da se primerjaš z njo, tako da približno veš, kam cilja tvoje znanje, to je lepo.
Tudi sicer z mladinskih prvenstev niste prinašali kolajn, mogoče le s kakšnega pokala Loka ali podobnih tekmovanjih.
Moja prva srečanja z mednarodnimi tekmovanji so bila na otroških tekmah, ko smo šli na pokal Loka, Topolino, Pinocchio. Mladinska tekmovanja sem pa malo preskočila. Kar na nek način, če imaš tak talent, je to tudi smiselno.
Saj Mikaela (Shiffrin) tudi ni šla na mladinsko svetovno prvenstvo tekmovat, ampak je zmagala na članskem svetovnem prvenstvu. Stvar odločitve, talenta, izbire, predvsem tega, kam ciljaš, tako da je lahko ta preskok različen. In olimpijske igre mladih so gotovo pokazatelj, kje si. Če si zmagal na teh igrah pomeni, da si tudi v svetovnem pokalu lahko v top 30. To verjamem.
