Polna dvorana mariborskega Salona na Glavnem trgu v stavbi nekdanje velike kavarne in igralnice, je pozdravila slovensko smučarsko šampionko Tino Maze na predstavitvi njene knjige Jaz, Tina. Organizatorji so komaj našli dovolj stolov za vse, ki so želeli prisluhniti smučarsko upokojeni šampionki. Po naši oceni jih je prišlo približno 100. Ob Tini je bil soavtor knjige, novinar Dela Vito Divac, ki Tinino športno pot spremlja že od vsega začetka. "Tine si ne bi upal trenirati. To je tako napeto, naporno delo, da si težko predstavljamo," je na vprašanje, ali bi bil lahko njen trener, odgovoril Vito Divac. "Že ko sem jo spoznal kot dekle, sem čutil, da je v njej nekaj več. Čeprav so mi njeni trenerji govorili, da trda, nedostopna, trmasta. Sam se s tem nisem strinjal." S Tino sta knjigo pisala "štiriročno", novinar je tipkal na računalnik, Tina je odgovarjala s pismi, napisanimi na roko. "S pisanjem sem se dotaknila sebe, bilo je kot meditacija," je pojasnila Tina Maze. V Mariboru se počuti odlično, konec koncev je tukaj pri nas na Zlati lisici končala svojo športno kariero. Tudi štajerski naglas ji je zelo všeč, smo izvedeli, veliko mehkejši je kot "trda" koroščina. "Če se skregaš po štajersko, zveni veliko bolj blago," je povedala v smehu. Tudi izražanje v italijanščini, ob njenem trenerju Adrei Massiju, jo je obrusilo. Ne beremo le knjig, pravi Tina, beremo tudi ljudi okoli sebe, smučarji tudi podlago pod smučmi: "Moje najboljše oči so stopala." Bi avtorja kaj spremenila, napisala kaj drugače, kaj dodala, odvzela? Ne, smo izvedeli. "To je spontana knjiga, spustil sem se skozi Tino in s Tino. Mogoče bi dodal le eno poglavje, o vprašanju, ali je smučanje tudi umetnost. O tem sem razglabljal s Tomažem Pandurjem, žal nisem pogovora uspel končati," je poslušalcem zaupal Vito Divac in se tako z imenom velikega režiserja spet vrnil k Mariboru. Prav tako Tina. "Knjiga je takšna, kot mora biti. Morala se je končati v Mariboru." Mestu, ki je v tej sezoni dalo novo smučarsko ša