Nam lahko, prosim, opišete dogajanje včeraj v Nici, kot ste ga doživeli vi? “Sama pravzaprav nisem bila na kraju dogodka, opazovala sem ga prek televizijskega ekrana. Bila sem šokirana. Gledali smo tak lep koncert, ki so ga prenašali iz Pariza, zatem ognjemet …, potem pa preklopim na poročila, in … Joj, kaj se dogaja v Nici. Sledil je totalni šok. Čeprav nisem bila na mestu nesreče, me je zelo prizadela. Stvari, ki se dogajajo danes, več niso normalne.” Ste danes morda že bili zunaj? Kakšno je stanje na ulicah? “Do obale danes še nisem šla, morda jutri, bila pa sem v mestu. Vzdušje je čudno, tiho, manj je prometa in znatno manj ljudi na cestah. Sicer so res počitnice, a mesto je čudno opustošeno. Žalostno je. Sploh ne vem, kaj bi rekla. Žalostno in osuplo. Ob tem pomisliš: Saj se to ne more zgoditi. Pa vendar se zgodi. Ljudje tukaj se vedno bolj sprašujejo, kako je kamion sploh prišel do promenade. Res je neobičajno, ker sama vem, da so ceste v času karnevala ponavadi zaprte. Še peš ne moreš noter! Včeraj pa je nekdo s takim velikim kamionom enostavno … Seveda je možno, ni nemogoče. Ampak sigurno je nekaj šlo narobe, mimo policije ali kakorkoli. Res pa je, da je pridivjal s tako hitrostjo, da ga ni bilo mogoče ustaviti. In v tem je bil problem.” Kako se pa vi počutite v Franciji, po letu, ki so ga zaznamovali teroristični napadi? “Moram priznati, da se v Franciji ne glede na dogajanje ne počutim ogroženo. Na poostreno varnost sem se navadila. Pravzaprav o tem nikoli nisem posebej razmišljala. Vedno se lahko zgodi. Res pa je, da je povsod poostrena kontrola. Na cestah je ogromno policije in vojakov. Komaj se je situacija umirila po Parizu, pa je že nastopila nova kriza. Kljub temu pa sama nikoli nisem razmišljala, da nisem na varnem. Enostavno se mi zdi, da to ni mogoče. Pa vendar. Najprej gledati, kako družine praznujejo, otroke peljejo na ognjemet … nazadnje pa 50 otrok ranjenih. To je grozljivka! Bi lahko rekli, da se je vaš pogled na Nico po tem dogodku k
