“Za zdaj še vedno nimamo končne številke, koliko naj bi nas stala organizacija olimpijskih iger,” je povedala guvernerka in dodala: “Če ne bodo organizatorji bolj skrbni z denarjem in načrtovanjem, se lahko stroški zelo hitro povzpnejo v nebo. Gre za to, da mora znotraj organizacijskega odbora nekdo prevzeti vodilni položaj ter se izkazati z dobrim ravnanjem pri organizaciji tako s sredstvi kot z ljudmi.”

Skrbi zaradi visokih stroškov so vrgle črno luč na priprave Tokia na olimpijske igre, strahovi pa so iz dneva v dan vse večji, odkar je tudi skupina neodvisnih strokovnjakov napovedala, da naj bi brez drastičnih potez pri zategovanju pasu stroški narasli na več kot 26 milijard dolarjev.

Koikejeva je predlagala revizijo treh najbolj dragih projektov – prizorišč za veslanje, plavanje in odbojko -, a se vseeno strinjala, da obdržijo vse tri. “Mislim, da nismo na različnih valovnih dolžinah. Vsi zgledno sodelujemo,” je dejala na očitke, da so mestne oblasti, država in organizatorji iger vsak na svojem bregu.

“V nekem trenutku je bilo za gradnjo prizorišča za veslanje predvidenih 1,1 milijona dolarjev, vendar smo znesek uspešno več kot prepolovili. Tokio gradi šest olimpijskih prizorišč in povsod smo uspešno zmanjšali predvidene stroške,” je še dodala guvernerka, ki pa še vseeno opozarja, da se ti ob slabem managementu hitro lahko povišajo.

Tokio je v svoji kandidaturi za igre ocenil stroške organizacije na sedem milijard, tako mesto kot Mednarodni olimpijski komite (Mok) pa sta pod velikim pritiskom, sploh po enormnem znesku 50 milijard za zimske olimpijske igre v Sočiju 2014, da oklestita stroške. Mok zato, da bo še kakšno mesto sploh želelo pristopiti h kandidaturi za olimpijske igre.