DENIS ŽIVČEC So dnevi, za katere nikoli ne pozabiš, kaj si počel. Smrt princese Diane na zadnji dan šolskih počitnic. Napad na newyorška dvojčka, ko smo se šokirani spraševali, ali so na delu teroristi ali le Spielberg. In je bil 16. oktober 2007, ko se je smrtno ponesrečil Toše Proeski. Dan, ko se je zdelo, da smo obmolknili prav vsi. Vsaj tisti, ki smo spadali med njegove vernike. “Toše je umrl,” mi je novico, z glasom na robu joka, po telefonu, kar iz službe, prenesla mama. Zvenelo je kot pomota, neslana šala. Nekaj, kar se pač ne more zgoditi. Pa se je. Vsakega oktobra, ko vse hladnejši piš začne naokoli raznašati pozlatelo listje, se spomnim nanj. Tudi zdaj, ko to ni več moderno. In me zagrabi tiha, težko opisljiva melanholija. Pravim ji “t‘ga za jug”, kot se imenuje najbolj znano makedonsko vino. Temno rdeče je in v svoji sladkosti nekako trpko. Takšna kot pač je žalost za jugom. Nekaj globoko slovanskega, kar ni samo žalost za pevcem, ki sem ga, kot takrat tisočeri, imel rad. Ne, ne prižigam sveč in njegove pesmi danes poslušam le še redko, a oktobra se v meni naberejo vse moje žalosti in strahovi. O tem, kako hipni smo in kako se svet hladnokrvno vrti naprej, četudi enega ni. In se bo, tudi ko ne bo več mene. Ker tako pač je. Ker je vedno bilo tako. A se zmeraj zdi še posebej krivično in nesmiselno, ko nepričakovano odide nekdo mlad, nadarjen, nekdo, ki bi lahko še toliko dal od sebe. Sicer pa … kdaj je smrt sploh smiselna. Tri leta sva bila narazen. Ko je umrl, jih je Toše štel 26. Jaz sem danes 32. Nikoli se nisva spoznala, a sem imel enkrat priložnost videti ga v živo, na koncertu pred mariborskim Kolosejem. Takrat je bil že globoko v dvajsetih in ni bil več tisti suhceni temnolasec, ki sem ga prvič videl, ko je na festivalu Sunčane skale v Herceg Novem zapel Sonce vo tvoite rusi kosi. Sonce v tvojih zlatih laseh. Še danes moja najljubša njegova, čeprav nikoli ni bila uspešnica. Toše je takrat že imel dekle in status zvezdnika na območju bivše Juge. V
