Uvod v novo nogometno prvoligaško prvenstveno sezono je prinesel razočarajoče predstave prvakinje in podprvaka. Olimpija in Maribor sta po tem, kar sta pokazala v petih tekmah, daleč od igre, ki bi lahko zadovoljila njune navijače in visoke ambicije vodilnih v klubih. Namesto da bi igro razvijala in jo nadgradila, s prikazanim prav nič več ne odstopata od večine tekmecev v ligi deseterice. Srdita rivala nista napredovala, ampak sta nazadovala. “Po odlični seriji se zgodi takšna tekma, toda iz tega ne bomo delali tragedije,” Darko Milanič, trener Maribora, ni dramatiziral v Novi Gorici po porazu z gostitelji. Po kakšni odlični seriji? Če sta to zanj dve osvojeni točki v zadnjih treh prvenstvenih tekmah, potem se vijoličastim v tej sezoni na domačih zelenicah ne obeta to, kar edino šteje. Vrnitev naslova prvakov. Le obračun z Olimpijo krog prej v Ljudskem je bil gledljiv in všečen, vse ostalo, vključno z evropskima spopadoma z Levskim in Aberdeenom, pa za pozabo. Način, kako so vijoličasti izgubili tri točke v mestu vrtnic, je bil sramoten. Kot da bi izbirali tekme, na katerih dajo od sebe vse, kar so pač sposobni, druge pa jemljejo kot nekaj, kar je treba oddelati. Za to, kakšna sta igra in rezultat, odgovarja trener. A nogometni sladokusci zahtevajo še več. Da pravi trener naredi tudi kakšnega igralca, ki po svojih sposobnostih, idejah, želji štrli iz sivine. Takšnega, ki ima potezo več. Ki prebije, veže nase več tekmecev in naredi višek v napadu. Takega Milanič še ni naredil. In ker je bil Dino Hotič spet na tribuni, očitno tudi nima takega namena. Ne zna ali noče? Raje kot dinamičnemu ter igre in dokazovanja željnemu mladcu daje prednost “dizlašem”, naj ti iz minute v minuto bolj dihajo na škrge. Dogaja se nekaj podobnega, kot se je v finišu minule sezone, ko je Milanič zamenjal Jurčića, dogajalo z Gregorjem Bajdetom, ko je začel dajati gole. V Stožicah se Olimpijin “gazda” Milan Mandarić ne more otresti uroka nesrečne izbire trenerjev. Prav opazno je, da ni kemij
