Ne zgodi se prav pogosto, da ličarji na dirki po Italiji vse do zadnjega vzpona dne ne vedo, čigavo kolo bodo prebarvali v rožnato. Letos se je zgodilo prav to, na 99. izvedbi je Vincenzo Nibali po vodstvu posegel šele v soboto. Na Colle della Lombardi (2350 metrov) je stisnil ob zid Kolumbijca Johana Estebana Chavesa, na Sant‘ Anno di Vinadii ga je prisilil k vdaji in se drugič po letu 2013 veselil zmage na domači pentlji. "Ko sem prečkal ciljno črto, sem poslušal napovedovalca, ki je odšteval sekunde. Šele takrat sem dojel, da je rožnata majica moja," je opisal trenutke negotovosti. Teh je bilo letos precej, tri dni pred koncem je celo razmišljal o odstopu, ker si ni znal razložiti, od kod slabe predstave. Bil je pod plazom kritik italijanske javnosti, tudi selektor reprezentance Paolo Bettini ga je okrcal zaradi zamenjave opreme, nespametnih napadov, slabe forme ... Bolezen je bila še ena od interpretacij, a kot kaže, je le pedaliral z miselno zavoro. "Veliko sem se v sobi pogovarjal z Michelom (Scarponijem, op. p.) in ugotovil, da me imajo ljudje radi ne glede na to, kaj se zgodi na Giru. To me je sprostilo, mislim, da sem imel prevelika pričakovanja in zato nisem vozil dobro," se je v zadnje dni ozrl morski pes iz Messine, kot je Nibalijev vzdevek. V svojem slogu je prevozil le zadnja dneva v Alpah in bilo je dovolj. Ko je zavohal kri nasprotnikov, mu plen več ni ušel. Pot na vrh mu je olajšal Nizozemec Steven Kruijswijk, ki je ob petkovem spustu s strehe dirke, prelaza Colle dell‘ Agnelo (2744 metrov), ne le padel, ampak si še zlomil rebro in izgubil vseh pet minut prednosti. Sicilijanec je bil v drugih tirnicah: "Ko sem se zbudil, me ni bilo strah ne izgubiti in ne zmagati. Vedel sem, da lahko na visoki nadmorski višini kolesarim bolje od drugih." Šef Astane Aleksander Vinokourov zdaj upa, da si bo Nibali premislil, da ne bo presedlal k novi ekipi Bahrajna, kot se namiguje, ampak bo podaljšal pogodbo s Kazahstanci. Sploh, ko je spoznal, da ima ob sebi ekipo,