Ob nedeljskih predsedniških volitvah v Franciji, ko sta se v drugi krog uvrstila Emmanuel Macron in Marine Le Pen, stopa v francosko zavest nov pogled na politično prizorišče. Prva stvar, ki jo je potrebno na novo sprejeti, je, da je postala radikalna desnica, ki je doslej veljala za skrajno, stalnica na francoskem političnem obzorju in da bo potrebno z njo računati. Le Penova je namreč uspela "dediabolizirati" radikalno desnico. Zato se je tudi zaradi antisemitskih izjav oddaljila od ustanovitelja stranke, ki je njen lastni oče, Jean Marie Le Pen. Toda kako se je lahko radikalna in skrajna desnica priborila do takšnega položaja v deželi, ki slovi po svoji evropski demokraciji, v državi, ki je bila zibelka deklaracije o človekovih pravicah? Če kaj, potem je v povojni Franciji vedno zmagoval antifašistični duh. Komentatorji pravijo, da se je Le Penova naslonila na podobne vrednote kot radikalna levica, se pravi, da je začela obljubljati, kako bo razrešila težavo brezposelnih in pomagala najnižjemu sloju. Hkrati pa je znova prebudila že pregovorni francoski ponos, ki pravi, kako je Francija velika in pomembna država, ki lahko v svetu znova nekaj velja, samo če se bo prebudila njena nacionalna zavest. Zanimivo je, da se je prav delavski razred, kolikor ga je še ostalo, oddaljil od komunistične stranke in se zatekel pod okrilje obljub Le Penove. Ekonomisti sicer opozarjajo, da je gospodarski program Le Penove nevzdržen in da bi za Francijo zaprtje meja in izstop iz Evropske unije pomenila gospodarsko katastrofo, prav tako pa Francozi ne morejo preživeti brez tuje delovne sile. Toda ljudje, ki predstavljajo plast novih revežev, nočejo slišati, da bi morali še bolj zapeti pas, kot jim je predlagal predstavnik republikanske desnice Fillon. Istočasno pa ne morejo verjeti levici, ki ima utopistične ideje o ekonomskem blagostanju, zato sedaj sledijo ljudski govorici Le Penove. Drug presenetljiv podatek, ki izhaja s francoskih volitev, pa je, da je stranka levice v r