Po dolgem času se mi je zdelo primerno obiskati eno najbolj priljubljenih mestnih gostiln, ki je bila nekoč celo zbirališče ljubljanskih alternativcev z obeh bregov. Danes je to seveda resna restavracija, namenjena predvsem zahtevnim turistom iz vseh koncev sveta. Vseeno sem si drznil sesti za eno od dragocenih miz in skromno naročiti rižoto s čičeriko, ki jo je priporočil sam šef strežbe. Seveda ni šlo brez obveznega uvoda o izjemnem kuharju, ki nikdar ne razočara, tako da sem se počutil kar malce počaščen, da bom lahko deležen takšnega gurmanskega doživetja. Ker mi ni bilo jasno, kakšen okus lahko tvorita riž in čičerika, sem bil še toliko bolj radoveden. Saj si ne bi drznili streči riža kot samostojne jedi, če ne bi šlo za nekaj res izjemnega. V tako ugledni restavraciji pač že ne. Potrpežljivo sem čakal na veliki trenutek in previdno opazoval razigrane turiste za sosedno mizo, ki so veselo jedli in se pomenkovali; zdelo se je, da jih prav nič ne more zmotiti pri uničevanju domačih dobrot. So bili tako lačni ali pa je ta hrana res nekaj posebnega, sem se spraševal, medtem ko sem čakal na svojo kraljevsko rižoto. Robert BalenEsad Babačić"> Robert Balen Esad Babačić Trajalo je nekaj dlje, vendar sem vse to pripisal veliki gneči in pa kuharjevi osredotočenosti na kulinarične učinke. Končno se je nekje izza vogala prikazal nasmejani šef, z mojim krožnikom, ki je skoraj priletel na mojo mizo. Nisem se dolgo obiral, saj sem bil že precej lačen: skoraj planil sem. A že prvi zalogaj je zbudil rahel dvom, ki se je z vsakim novim le še poglabljal, dokler me ni preplavilo splošno razočaranje. Rižota je bila suhoparna, brez okusa in vsakršne strasti, za nameček pa je bila še premalo skuhana. Ker sem bil preveč lačen, preprosto nisem nehal jesti, tako da sem na koncu pogoltnil skoraj vse. Tudi tisti edini paradižnik, ki mu ni uspelo rešiti splošnega vtisa. Ko sem zaključil, me je spet obiskal samozavestni najemnik in me poln ponosa vprašal, kako je bilo. Ker mu nisem