Odločitev za tujino je bila na neki način spontana, saj je mož Marko Rančigaj zaposlen na zunanjem ministrstvu. "Ko se je pojavila priložnost, da gremo v tujino, nismo veliko razmišljali. Vsekakor je k tej odločitvi bistveno pripomogla situacija doma, ker Slovenija enostavno ni ponujala dovolj (dobrih) priložnosti za razvoj kariere in osamosvojitev mlade družine. "Če bi bilo doma spodbudnejše okolje, se za ta korak verjetno ne bi odločili," pravi 33-letna magistrica ekonomskih in poslovnih ved Zala Rančigaj, doma iz Črne na Koroškem, ki je bila z možem in sinom najprej pol leta v Varšavi, potem so se za štiri leta preselili v Rusijo, kjer je mož opravljal dela vicekonzula na ambasadi. Tam se je tudi rodil mlajši sin Jakob.To obdobje je zato ob rojstvu drugega otroka prvenstveno skrbela za družino in dom, precej časa je lahko vložila v izobraževanje in pridobivanje dodatnih znanj ter izkušenj, seveda pa se je udeleževala tudi protokolarnih dogodkov na veleposlaništvu in sodelovala po svojih močeh, kar je neizogiben del življenja v diplomaciji. Del letošnjega poletja družina preživlja v Sloveniji, potem se najverjetneje seli na Kitajsko. Rusi se z ženskami ne rokujejoNajveč preglavic je imela z jezikom, saj rusko pred odhodom tja ni govorila. Če se je jezika sčasoma navadila in ga usvojila, tega ne more reči za promet: "Zastoji in zastoji! Ogromno dragocenega časa porabiš na cesti. Enajst kilometrov smo se vozili tudi uro in pol. Se pa v Moskvi iz leta v leto trudijo, da bi promet postal prijaznejši domačinom in turistom (zapirajo, ožijo ulice, uvedli so plačljiva parkirna mesta in velobike - kolesa, čeravno kolesarskih poti še ni veliko, širijo metro ...). Čas jemlje tudi birokracija. Za kopanje v bazenu potrebuješ potrdilo zdravnika, da si zdrav. Podobno za sodelovanje na maratonu. Po drugi strani pa ga lahko tudi kupiš na črnem trgu." Motil jo je družbeni običaj, da se v Rusiji z ženskami ne rokuje in da Rusi pri rokovanju in nazdravljanju gledajo vstran.Med predno