France Bernik se je rodil 13. maja 1927 v Ljubljani. Realno gimnazijo je končal v Ljubljani leta 1946, diplomiral na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani iz trinajste (slavistične) študijske skupine leta 1951, bil do 1957 asistent za slovensko literarno zgodovino na ljubljanski filozofski fakulteti, tedaj izključen iz političnih razlogov in tri leta in pol brez zaposlitve, piše na spletni strani SAZU.
Od leta 1961 do 1972 je bil tajnik in urednik Slovenske matice, od 1972 do 1999 v Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU (znanstveni sodelavec, višji znanstveni sodelavec in znanstveni svetnik). 1971 je postal nazivni docent, 1977 nazivni izredni profesor, 1984 nazivni redni profesor za zgodovino slovenske književnosti.
Njegova znanstvena preokupacija je bila slovenska književnost, zlasti 19. in 20. stoletja, in sicer v evropskem kontekstu. Med prvimi se je po drugi svetovni vojni obrnil proti pozitivizmu, proti sociološkim, ideološkim in drugim redukcionizmom. Pri razlagi poezije je uveljavil notranji pristop z imanentno interpretacijo, pozneje tudi novejše metode, pri raziskavah pripovedne proze pa dognanja sodobne narativistike, so zapisali na spletni strani SAZU.
Objavil je več kot štiristo znanstvenih in strokovnih razprav in prispevkov v nacionalnih in mednarodnih revijah. Napisal je šestnajst knjig: Lirika Simona Jenka (Ljubljana, 1962), Fran Levec (Ljubljana, 1965), Cankarjeva zgodnja proza (Ljubljana, 1976), Simon Jenko (Ljubljana, 1979), Problemi slovenske književnosti (Ljubljana, 1980), Tipologija Cankarjeve proze (Ljubljana, 1983), Ivan Cankar – Monografska študija (Ljubljana, 1987), Slovenska vojna proza 1941-1980 s soavtorjem Marjanom Dolganom (Ljubljana, 1988), Slowenische Literatur im europäischen Kontext (München, 1993), Študije o slovenski poeziji (Ljubljana, 1993), Ivan Cankar – Ein slowenischer Schriftsteller des europäischen Symbolismus (München, 1997), Obzorja slovenske književnosti (Ljubljana, 1999), Spektrum ustvarjalnosti (Ljubljana, 2004), Simon Jenko – Monografija (Maribor, 2004), Slovenska akademija znanosti in umetnosti – Od 1992 do 2002 (Maribor, 2005), Ivan Cankar – Monografija (Maribor, 2006).
Predaval je na številnih znanstvenih posvetovanjih doma in v tujini, posebej na univerzah v Zagrebu, Beogradu, Trstu, Celovcu, Innsbrucku, Giessnu, Marburgu/Lahn, Bonnu, Frankfurtu/Main, Göttingenu, Münstru, Würzburgu, Mannheimu, Dresdnu in Trierju. Bil je častni član Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU (1995), Slavističnega društva Slovenije (1996), Ameriškega biografskega inštituta (Raleigh, 1996) in Društva za slovenistične študije v ZDA (1997) ter častni doktor Univerze v Mariboru (2002).
Prejel je nagrado Sklada Borisa Kidriča (1975), naziv ambasador Republike Slovenije v znanosti (1994), Zoisovo nagrado za življenjsko delo na področju literarnih znanosti (1999). Med odlikovanji omenimo še red dela z zlatim vencem (1987), Recherche de la Qualité Mednarodnega reda sv. Fortunata (1993), zlatna povelja humanizma – povelje decenije (Sarajevo, 1993), Eques commendator Ordinis sancti Gregorii Magni (Vatikan, 1996), zlati častni znak svobode Republike Slovenije (1997), naziv častni meščan glavnega mesta Ljubljana (2005) in avstrijski častni križ za znanost in umetnost I. reda (2010), so zapisali.
Še lani sta mu Interdisciplinarni doktorski program Ameriške študije Filozofske fakultete v Ljubljani in Center za irske študije Inštituta za anglistiko in amerikanistiko na dunajski univerzi podelila priznanje za življenjsko delo na področju slovenske literarne zgodovine in kritike.
