“Smrt zaslužnega nadškofa Desmonda Tutuja je novo poglavje v poslavljanju od generacije izjemnih Južnoafričanov, ki so nam zapustili svobodno Južno Afriko,” je sporočil Ramaphosa po poročanju francoske tiskovne agencije AFP.

Južnoafriški predsednik je ob tem Tutuja označil za “domoljuba brez primere”. Izpostavil je tudi njegovo sočutje do tistih, ki so trpeli zaradi represije, nepravičnosti in nasilja v času apartheida, in vseh zatiranih po svetu.

Tutu je veljal za enega najbolj znamenitih južnoafriških borcev proti apartheidu ob Nelsonu Mandeli. Leta 1984 je za svoja prizadevanja prejel tudi Nobelovo nagrado za mir.

Rodil se je 7. oktobra 1931 v manjšem mestu Klerksdorp zahodno od Johannesburga. Sprva je šel po stopinjah svojega očeta in se šolal za učitelja, a je zaradi nepravičnega šolskega sistema za temnopolte otroke postal duhovnik.

V duhovnika je bil posvečen, ko je bil star 30 let, leta 1986 pa je postal prvi temnopolti anglikanski nadškof Cape Towna. Svoj položaj je uporabil za zavzemanje za mednarodne sankcije proti apartheidu, kasneje pa se je zavzemal tudi za človekove pravice na globalni ravni. Med drugim se je zavzemal tudi za pravico do evtanazije in pravice istospolnih, zaradi česar se mnogi niso strinjali z njim.

Tutu je močno verjel v spravo med temnopoltimi in belci v Južni Afriki. “Sem v oblakih. To je izjemen občutek, kot da bi bil zaljubljen. Južnoafričani bomo mavrično ljudstvo sveta,” je povedal leta 1994, ko je padel apartheid.

Vendar pa kasneje z razvojem države ni bil zadovoljen. Kritičen je bil tudi do svojega tesnega prijatelja Mandele, ki je leta 1994 postal predsednik Južne Afrike, in njegove stranke Afriški nacionalni kongres. Proti neenakostim se je tako boril tudi po padcu apartheida.

Med letoma 1996 in 1998 je vodil Komisijo za resnico in spravo, ki je osvetlila grozote iz obdobja apartheida.

Leta 1997 so mu diagnosticirali raka na prostati, zaradi česar je moral večkrat na zdravljenje. Bil je sicer poročen in imel štiri otroke