Med drugim je nastopil na poletnih olimpijskih igrah leta 1948 v Londonu ter v teku na 400 m prišel do polfinala. Po atletski karieri je bil trener, selektor reprezentance, sodnik, do devetdesetega leta starosti je sodil na 1500 tekmah, bil organizator tekmovanj, statistik in publicist.

Stoletnico je zaradi pandemije novega koronavirusa proslavil v družinskem krogu in z nekaj prijatelji iz rodne Bele Krajine. Živel vje slovenski prestolnici v bližini nekdanje Tobačne tovarne, a sam ni nikoli kadil. Pred letom dni se je s hčerko preselil na Kras, v Križ pri Sežani.

Ima sina Gorazda in hčerko Mojco, pri kateri je živel po smrti žene Vande pred štirimi leti, ter dva vnuka.

“Ne morem prehvaliti hčerke, kako je do mene pozorna. Zajtrk pa si še vedno delam sam, imam vse nakupljeno ter s tem ni težav. Prej je hčerka, ki je vegetarijanka, kuhala za oba, pa je potem našla kuhinjo in sedaj sem preskrbljen za kosilo. Za večerjo mi še od kosila ostane, ker toliko hrane prinesejo, pa še doma imam vsega na voljo,” je ob stoletnici povedal Račič.

Vnuk je bil prvi, ki je na Facebooku objavil njegovo smrt. “Danes se je poslovil zadnji od mojih dedov. Človek, ki mi je privzgojil ljubezen do športa, ki me je odpeljal na prvo nogometno tekmo, ki mi je gradil poligone za skoke v daljino, mi iz starih ‘modrocov’ izdelal poligon za skok v višino, ure in ure ‘nažigal’ z mano badminton in ping pong in tono ostalih iger. V veliki žalosti so ostali prekrasni spomini. Ko sva zadnjič govorila, ga je zanimalo samo, ali je moj Liverpool pripravljen za finale.”

Zapis je končal z besedami. “V takih trenutkih se človek sprašuje, kaj je tisto, kar dela življenje srečno. Če bi vprašal njega, je to, da ga posvetiš tistemu, kar te osrečuje, In on je to znal. Počival v miru dedi. Marko Račič, 25. 4. 1920 – 27. 6. 2022.”