Večina slovenskega prebivalstva okupacije ni niti odobravala niti se z njo ni sprijaznila
Za Slovence se je druga svetovna vojna začela v nedeljo, 6. aprila 1941, ko je Nemčija brez vojne napovedi napadla Jugoslavijo. Že tretji dan po napadu se je zaradi šibkega odpora – v glavnem so se upirali le vojaki na mejah – vojna v Sloveniji tudi končala. Jugoslovanski vojaki so se umaknili iz Slovenije ali pa so bili zajeti.
Slovensko ozemlje je bilo z odločitvijo Adolfa Hitlerja razdeljeno med tri države napadalke: Nemčijo, Italijo in Madžarsko. Manjše ozemlje petih naselij v okolici Brežic je okupirala tudi hrvaška NDH. Večina prebivalstva, izjema so bili pripadniki nemške in madžarske manjšine, okupacije ni niti odobravala niti se z njo ni sprijaznila.
Vprašanje je bilo le, kakšen naj bo način odpora in kdaj bo pravi trenutek zanj, ugotavljata v knjigi Podobe iz življenja Slovencev v drugi svetovni vojni zgodovinarja Zdenko Čepič in Damijan Guštin.
Sodelujoče skupine v OF raznolike po svetovnem nazoru
Osvobodilno fronto slovenskega naroda (OF) so ustanovili 26. aprila 1941, na dan, ko je bil Hitler v Mariboru. Vsaj 20 let po vojni je veljalo, da je bil sestanek v ljubljanski vili industrialcev Vidmar dan pozneje, zato tudi izbira 27. aprila za praznik – do leta 1991 dneva OF, nato pa dneva upora proti okupatorju.
V OF ni bilo nobene predvojne stranke, pač pa so vanjo vstopali politični disidenti in frakcije dotedanjih strank obeh političnih taborov. Skupine so se razlikovale svetovnonazorsko, po politični preteklosti in tudi velikosti. Odločilno vlogo v OF so ves čas imeli komunisti, čeprav jih je bilo le okoli 1000. Bili pa so zaradi dveh desetletij ilegalnega delovanja najbolj usposobljeni za delovanje v okupaciji.
Leta 1942 je v OF potekal notranji boj za formalno organizacijsko prevlado. Že spomladi so bili na preizkušnji odnosi med komunisti in krščanskimi socialisti, spopad za vodilno vlogo pa se je končal v začetku marca 1943 s podpisom t. i. dolomitske izjave. V njej so se vse ustanovne skupine strinjale, da so “glede vseh temeljnih vprašanj istovetne s stremljenji Komunistične partije Slovenije (KPS)”.
Mimo OF so vzklili vojni komiteji in poveljstvo partizanskih čet
Organizacijska mreža OF se je širila po vsem slovenskem ozemlju, ne glede na meje, ki so jih postavili in nadzirali okupatorji. Čepič in Guštin pojasnjujeta, da so v Ljubljani t. i. matični odbori delovali celo po okupatorjevih ustanovah in uradih, tudi na policiji in sodišču. Večina prebivalcev je navodila OF sprejemala in izvajala. Vsaj prvo leto je v Ljubljani resnično predstavljala nekakšno državo v državi, čeprav je delovala v popolni ilegali.
Za zaščito OF in njenega vodstva je bila na pobudo KPS ustanovljena Varnostno-obveščevalna služba (VOS). Vosovci so se posluževali gverilskega načina odpora v mestih, zlasti v Ljubljani. Obveščevalno in sabotažno delo ter napade na okupatorjeve sodelavce so opravljali predvsem komunisti, vajeni ilegalnega dela in konspiracije. Poleg VOS je delovala tudi Narodna zaščita. Bila je vojaško organizirana v okviru terenskih odborov OF in po tovarnah.
Slovenski komunisti so nalogo organiziranja oboroženega odpora proti okupatorjem dobili od politbiroja Komunistične partije Jugoslavije. Oborožen odpor so začeli pripravljati mimo OF. Tako so 1. junija 1941 za vodenje odpora ustanovili vojne komiteje, na dan napada Nemčije na Sovjetsko zvezo, 22. junija, pa poveljstvo slovenskih partizanskih čet – pozneje glavni štab – in za poveljnika imenovali sekretarja KPS Franca Leskoška-Luko.
Po vsej državi številne prireditve
Poleg državne v Trbovljah bodo tudi letošnji praznik zaznamovale številne prireditve po vsej državi. Zveza združenj borcev za vrednote NOB tako v sredo v Ljubljani prireja slavnostno sejo predsedstva, na kateri bodo podelili tudi priznanja zveze borcev. Istega dne bodo polagali vence pri grobnici Narodnih herojev v parku ob parlamentu ter pri spomeniku OF v Rožni dolini.
