Festival Parada ponosa se je začel 15. junija, ena od pomembnejših točk letošnjega programa pa je bila javna razprava o intersekcionalnosti, to je prepletenosti identitet in osebnih okoliščin.

Gre za koncept, ki se nanaša na istočasno izkušnjo kategoričnih in hierarhičnih klasifikacij, kot so rasa, razred, spol, spolna usmerjenost, narodnost in mnoge druge. Nanaša se tudi na dejstvo, da so oblike zatiranj, ki so pogosto razumljene kot ločene, v resnici vzajemno soodvisne in že po naravi presečne – skupaj sestavljajo enoten sistem zatiranja.

Festival so odprli s pregledom dela ekvadorske fotografinje in aktivistke Paole Paredes, ki je več mesecev intervjuvala žrtve ustanov v Ekvadorju, kjer “zdravijo” homoseksualne moške, ženske in transeksualne osebe. Osebe so v centrih prisilno pridržane in izpostavljene psihičnemu in fizičnemu mučenju, Paredesova pa je nato upodobila prizore, ki so jih osebe tam doživele. Odmeval je tudi bo koncert kanadske glasbenice Peaches.

Predsednica društva Parada ponosa Simona Muršec je ob začetku festivala opozorila, da je parada trenutek, ko se spomnijo začetkov družbenega boja za LGBT pravice. “In glede na dogajanje v družbi je še vedno treba poudariti, da žal nismo enakovredni v družbi,” je doda