Zore je v svoji pridigi podrobneje opisal Uranovo življenjsko pot – od otroštva, odločitve za duhovništvo, do vodenja nadškofije in časa po tem, ko se je posvečal predvsem organizaciji romanj.

Kot je povedal, se je Uran za duhovništvo odločil, ko je po srečanju s poznejšim beograjskim nadškofom Francem Perkom spoznal, da nikjer ne bo mogel narediti toliko dobrega kot v duhovništvu. Izpostavil je, da je kot duhovnik in pozneje škof deloval v duhu svojega škofovskega gesla “Da, Oče”, ki je odražalo poslušnost Bogu.

Spomnil je, da je kot pomožni ljubljanski škof sodeloval pri začetkih izgradnje vseslovenskega cerkvenega e-omrežja, kot najpomembnejši dokument, ki ga je podpisal kot nadškof, pa je izpostavil odlok o ustanovitvi Osnovne šole Alojzija Šuštarja, ki deluje v okviru Zavoda sv. Stanislava. “Niso vsi delili njegove vizije, a pokazalo se je, da je poleg gimnazije širitev dejavnosti na osnovno šolo in vrtec pomembna za prizadevanje Cerkve pri vzgoji in izobraževanju otrok,” je dejal Zore.

Zahvalil se je vsem, ki so Urana spremljali v življenju, zlasti njegovim zdravnikom in osebju, ki se so se zanj trudili v zadnjih mesecih njegovega življenja. “Za vse, ki ga boste pogrešali, prosim Boga, naj vam obriše solze in okrepi vašo vero v večno življenje, saj nam je, kakor verujemo, s smrtjo že pripravljeno večno bivališče v nebesih,” je še dejal ljubljanski nadškof metropolit Zore.

Uran je umrl v soboto v 76. letu starosti. V ljubljanski stolnici je pokopan v grobnici kapele sv. Andreja, poleg nadškofa Alojzija Šuštarja. V krščanstvu je namreč uveljavljena večstoletna tradicija, da se škofe pokoplje v katedralni oz. stolni cerkvi, kjer so službovali, za kar ima večina stolnic tudi ustrezne grobnice.