“To bi moral biti državni praznik,” nam je navrgel prodajalec na stojnici z navijaškimi rekviziti, ki se je v soboto kar malce spozabil, da je v Planico prišlo 27.000 tisoč obiskovalcev, v štirih dneh pa 76.000. Ob obilici dela ni mogel pojasniti, kaj je s tem mislil, a saj je bilo v tem stilu: Slovenci od Prekmurja do Primorske, od Dolenjske do Gorenjske, od drugod pa iz Norveške, Poljske, Nemčije, Avstrije … Celo iz Romunije je prišla skupina, ki pa v nobenem tujem jeziku ni znala razložiti, zakaj so vihteli zastavo Transilvanije. Najdaljšega je imel Kraševec “Moj je najdaljši,” se je pohvalil Simon Metlikovec iz Pliskovice. Koliko je dolg? “Koliko je dolg avtobus za 40 ljudi? Piši 7,23 metra. Rekord. Kosmati vršiček je božal šoferja po glavici,” se je zarežal. Navijaški rekvizit je s tem mislil, da ne bo pomote, bambusov kol s slovensko zastavo na vrhu je izstopal. “Na Krasu raste le na eni lokaciji. In mi ga čuvamo,” je dodal Uroš Žerjal. Za pravi denar bi ga tudi oddala, a čeprav je pogled nanj privabljal, je cena (od 35 do 50 evrov ob naši prisotnosti) kaj hitro hitro ubila radovednost. Gre pa za hvaležen rekvizit, morda celo vreden tega denarja, lahek kot pero in upogljiv, da se z vihtenjem ne naprezajo niti otroci. Preverjeno. Pod žgočim soncem, kot si ga za prvi spomladanski vikend lahko le želimo, je bila Planica kot mravljišče. Nikomur se ni mudilo domov. “Zdaj gremo grilat. Pa domače rdeče vino imamo za pokušnjo,” nam je po tekmi, ko je že od povsod dišalo po čevapičičih, razkril Miha Šlihthuber iz Puconcev, ki nas je povabil v družbo in ki smo ga prestregli, ko je nepremično z dna letalnice zrl proti vrhu. “Gore občudujem. Ko pridem sem poleti, me mir in narava poneseta. Zdaj me je množica, prvič sem prišel pozimi, čudovito je,” je dejal Prekmurec nič kaj razočaran, da naših orlov ni bilo v špici. “Trudili so se, za Slovenijo! Vsi so bili solidni, toda drugi so pokazali več,” je najbolj zgovoren iz prekmurske družbe, člani kluba malega nogometa iz Stanj
