Letošnji materinski dan so v DZ med drugim obeležili z razstavo fotografa Primoža Lavreta Nič drugačne mame, ki je opozorila na mame otrok s posebnimi potrebami.

Te po besedah pobudnice projekta Mojce Vaupotič, ki v Zvezi Sonček sodeluje pri podpori in svetovanju staršem otrok s cerebralno paralizo, tako kot vse druge mame za svoje otroke želijo najboljše. Vendar se že od otrokovega rojstva soočajo s številnimi težavami, so “prepuščene same sebi in brez podpore, ki jo potrebuje mama,” je za STA povedala Vaupotičeva, ki ima otroka s cerebralno paralizo.

Ženske se po porodu po njenih besedah težko soočijo z novimi razmerami, lahko zapadejo v depresijo, težave se lahko začnejo tudi v partnerskem odnosu. “Če bi imele psihično podporo, bi bilo lažje,” je dejala.

Starši otrok s posebnimi potrebami po njenih besedah komaj čakajo, da bo sprejet zakon o zgodnji obravnavi otrok s posebnimi potrebami. Po ocenah iz koalicije bi bil ta lahko sprejet do konca leta.

V Evropo so obeleževanje materinskega dneva prenesli iz ZDA, kjer se nanj spomnijo od leta 1910.

Evropske šege, povezane z materinskim dnem, imajo po mnenju etnologov svoje korenine v Angliji. Mednje sodita denimo obisk odseljenih otrok pri starših in obdaritev matere. Na druga območja Evrope se je obeleževanje praznika na drugo majsko nedeljo širilo po 1. svetovni vojni.

V Sloveniji se je po 2. svetovni vojni praznovanje tega dneva umaknilo mednarodnemu dnevu žensk, 8. marcu. V zadnjem desetletju 20. stoletja pa so znova začeli obeleževati tudi materinski dan, in sicer na 25. marec, ko je praznik angelovega oznanila Mariji, da bo rodila Božjega sina.

Nekateri raziskovalci menijo, da je Cerkev z materinskim dnevom prekrila predkrščanski praznik matere vseh bogov Kibele, ki je bila simbol rasti in boginja rodovitnosti.

Spomin na predkrščansko praznovanje se je ohranil v nekaterih verovanjih. Na Krasu so denimo verovali, da na ta dan pade na zemljo nebeški ogenj, ki pospeši kalitev semen in rast.