Mišja mrzlica se lahko pojavlja s posamični primeri, ciklično pa tudi kot izbruh, približno na dve do tri leta. Dejavniki, ki pogojujejo nastanek epidemij, po navedbah ministrstva za zdravje niso natančno znani. Vsekakor so to podnebne spremembe z višjimi povprečnimi temperaturami in obilnejšimi padavinami ter blažje zime z manj snežne odeje.
Poznan je tudi biotski dejavnik, ki pomeni obilnejšo rodnost bukve in hrasta, ki sta poglavitna hrana za male sesalce. Ti so gostitelji in prenašalci hantavirusov, ki povzročajo mišjo mrzlico. Oba omenjena dejavnika pogojujeta večje preživetje virusov pozimi ter posledično večjo rodnost in število glodavcev.
Poleg tega je smiselno omeniti tudi antropogeni dejavnik, ki pomeni, da zaradi primernejših temperatur ljudje pogosteje zahajajo v naravo in pridejo v stik z okuženimi izločki glodavcev.
Inštitut za mikrobiologijo in imunologijo na ljubljanski medicinski fakulteti v raziskovalne namene dvakrat letno izvaja monitoring prenašalcev mišje mrzlice, ki je po obsegu omejen, financira pa ga agencija za raziskovalno dejavnost.
“Če bodo pristojna ministrstva dobila strokovno in finančno utemeljen predlog za uvedbo kontinuiranega monitoringa prenašalcev mišje mrzlice z natančno opredeljenim namenom in jasno postavljenimi cilji, ga bodo lahko proučila, v primeru dokazane stroškovne učinkovitosti tega ukrepa za obvladovanje mišje mrzlice pa tudi podprla njegovo uvedbo,” je še zapisala vlada.
Sicer je mišja mrzlica akutna nalezljiva bolezen, ki jo povzročajo hantavirusi. Bolezen se z glodalca na človeka prenese preko vdihavanja virusov, ki se nahajajo v izločkih glodalcev, bolezen pa se ne prenaša s človeka na človeka. Zdravljenje je simptomatsko. Smrtnost zaradi bolezni je nizka, to je od pet do 15 odstotkov. Cepiva proti tej bolezni pa zaenkrat še ni.
