V Polzeli, kjer so proizvodnjo po uvedbi stečaja znova vzpostavili februarja lani, je po Hohnjčevih pojasnilih ta čas zaposlenih 85 delavcev, od tega jih bo od 20 do 25 obdržal še naprej za potrebe maloprodaje in skladišča, ostali pa so pristali na zavodu za zaposlovanje.
Stečajni upravitelj sicer nadaljuje prodajo premoženja družbe. Junija je že tretjič skušal prodati Tovarno nogavic Polzela, a ni bilo dražitelja. Hohnjec je dejal, da bo način prodaje prilagodil interesom morebitnih kupcev. Vse bolj pa se nagiba k posamični prodaji nepremičnin, premičnin, blagovne znamke in zalog.
Izklicno ceno za poslovno celoto Polzele je na prvem zbiranju ponudb postavil pri 2,8 milijona evrov, pri drugem pa pri 2,4 milijona evrov. V tretjem poskusu je bila izhodiščna cena postavljena pri 2,46 milijona evrov.
Med stečajem je sicer Hohnjec priznal za 8,2 milijona terjatev, od tega za 3,1 milijona evrov prednostnih.
Država večkrat priskočila na pomoč
Tovarna nogavic Polzela je pristala v stečaju, saj se Slovenski državni holding (SDH) kot večinski lastnik podjetja decembra 2016 ni odločil za ponovno dokapitalizacijo podjetja. Ugotovili so namreč, da je družba dolgoročno plačilno nesposobna. Družba je je imela tudi negativen kapital, izguba pa je presegla polovico osnovnega kapitala.
Polzeli, ki se je že dlje časa spopadala s finančnimi težavami, je država v zadnjih letih pomagala večkrat. Najprej ji je novembra 2014 odobrila za milijon evrov državne pomoči, in sicer 500.000 evrov kratkoročnega posojila in državno poroštvo na 500.000 evrov posojila Delavske hranilnice.
V začetku leta 2015 je bilo nato v okviru prisilne poravnave kratkoročno posojilo države v višini 500.000 evrov, skupaj s 332.000 evri terjatev iz naslova DDV in okoli 91.000 evri iz naslova unovčenega jamstva za posojilo po državni jamstveni shemi, konvertirano v kapital. Skupno je bilo tako pretvorjenih za skoraj 923.000 evrov terjatev.
Decembra 2015 je nato vlada družbi odobrila še za 190.000 evrov pomoči po načelu de minimis.
Ker tudi ta pomoč podjetju ni pomagala splezati na zeleno vejo, se je država v reševanje Polzele spet vključila konec poletja 2016, ko je po 2,1 milijona evrov vredni dokapitalizaciji z denarnimi vložki in pretvorbo terjatev v kapital skupaj s SDH postala 100-odstotna lastnica tovarne nogavic.
Kmalu zatem je SDH začel iskati strateškega vlagatelja za nakup podjetja. Čeprav se je v preteklosti omenjalo nekatere potencialne investitorje, se je izkazalo, da interesa zasebnih vlagateljev za vstop v družbo ni.
V holdingu so ugotovili tudi, da doseženi rezultati družbe bistveno odstopajo od načrtovanih rezultatov poslovanja, ki so bili podlaga za odločitev države za sodelovanje v postopku finančne sanacije družbe.
Nogavice tudi za nekatere najbolj priznane globalne znamke
Zgodovina izdelovanja nogavic v Polzeli sega v leto 1927, ko so v nekdanji zapuščeni lesnopredelovalni tovarni, po novem imenovani Polzela tovarna navadnih in tkanih pletenin, zabrneli prvi stari tekstilni stroji. Tja sta jih pripeljala Švicarja Albert in Teodor Reiser, ki sta pred tem že imela v lasti tovarno nogavic na Moravskem.
V prvih desetletjih je proizvodnja nogavic v podjetju Polzela strmo rasla, sočasno pa se je v vseh pogledih posodabljala tudi proizvodnja. Konec druge svetovne vojne je tovarna tako dočakala kot sodobno opremljen industrijski obrat s 350 zaposlenimi in letno proizvodnjo 1,8 milijona parov nogavic, predvsem moških, nekaj pa tudi bombažnih ženskih.
Eden pomembnejših mejnikov vzpona Polzele je bilo leto 1962, ko so podpisali petletno pogodbo s kanadskim podjetjem Polex AG, prvi pogodbeni odnos z vlagateljem tujega kapitala v obliki opreme, repromateriala in sodobne tehnologije v jugoslovanskem nogavičarstvu.
Pridobljeno znanje in prisotnost v tujini sta Polzeli omogočila, da je leta 1969, le leto po premieri v svetu, izdelala lastno fino žensko hlačno nogavico, peggy. Ta je pomenila nove izzive in potrebe po novih strojih, s katerimi se je podjetje umestilo med najkakovostnejše in najproduktivnejše proizvajalce v Evropi.
Leta 1972 je Polzela podpisala pogodbo s švicarskim podjetjem Du Pont za dobavo lycre, ki se uporablja še danes, leta 1975 pa je poleg proizvodne hale odprla prvo lastno prodajalno. Tega leta je bilo v tovarni zaposlenih že 1200 delavcev, letna proizvodnja pa je bila 26 milijonov parov nogavic.
Začetek 90. let je prinesel izgubo velikega dela trga bivše skupne države Jugoslavije, kamor je podjetje izvažalo predvsem končne izdelke pod znamko Polzela. Sledilo je obdobje zmanjševanja števila zaposlenih in iskanje novih kupcev dodelavnega posla v zahodnoevropskih državah.
Med drugim je tako Polzela vse do danes izdelovala nogavice za nekatere najbolj priznane globalne znamke, kot so Falke, Wilox, Camano, Cronert, Bataillon Belet, Nur Die, Atair, USF, Fogal, Socks & Fashion. Izpad dobička so delno zmanjšali tudi z odpiranjem lastnih prodajaln, a vse to ni bilo dovolj za zagotovitev dolgoročnega poslovnega uspeha.