“Ortodontske ambulante imajo namreč zaradi nesorazmerja med potrebami po zdravljenju in predpisi zdravstvene zavarovalnice kot plačnika različne čakalne dobe,” je ob današnji predstavitvi poročila o delu v lanskem letu izpostavila svetovalka v pisarni varuha bolnikovih pravic Manja Habjanič.
Lani so zabeležili več primerov, ko starši otrok niso imeli proste izbire ortodonta, ampak so bili napoteni k ortodontu, ki pokriva šolo otroka. “V zvezi s takšno interno delitvijo mariborskih otrok po šolah je mariborska območna enota zdravstvene zavarovalnice na pobudo varuha na vse izvajalce zdravstvenih storitev, ki opravljajo dejavnost ortodontskega zdravljenja, naslovila opozorilo, da so izvajalci dolžni sprejeti vse zavarovane osebe, ki so si jih izbrale, ne glede na šolo,” je pojasnila Habjaničeva.
Zaradi pomanjkanja čeljustnih kirurgov v Podravju, ki se vleče že od leta 2015, se čakalne vrste podaljšujejo, mnogi pacienti so prisiljeni poiskati pomoč zunaj svojega bivališča ali celo v samoplačniški ambulanti, zato varuh ponovno poziva k sistemski ureditvi tega problema.
Tudi sicer je zobozdravstvo v Sloveniji po besedah varuha Franceta Prosnika izredno problematično področje, saj so te storitve za starejše in socialno šibkejše vedno težje dosegljive. “Na ta način se je zobozdravstvo pravzaprav izključilo iz splošnega zdravstva in se prikazalo kot neko estetsko kategorijo. Kot da gre za prestiž, medtem ko so zdravi zobje še kako pomembni za naše zdravje,” je pojasnil.
Čakalne dobe so nerazumno dolge tudi na drugih področjih. “Bolniki povedo, da so presenečeni, ko slišijo od zdravnika, da ne ve, kdaj bo operacijo lahko izvedel. Strah jih je posledic prepoznega zdravljenja in dejstva, da v razumnem času ni mogoče priti niti na prvi pregled,” je opozorila Habjaničeva. Kot eno od težav je navedla, da se podatki o čakalnih dobah na spletu in v ambulantah razlikujejo, še vedno so težave pri uvajanju elektronskega poslovanja v zdravstvu, prav tako se še vedno čaka na ureditev postopkov ugotavljanja vrste in stopnje telesnih okvar pri invalidih, na nov predpis o ugotavljanju in priznavanju poklicnih bolezni ter na ustrezno ureditev področja paliativne in dolgotrajne oskrbe.
V letu 2016 se je sicer na pisarno varuha bolnikovih pravic obrnilo 518 ljudi s 707 zadevami, kar je nekoliko manj kot v zadnjih šestih letih. Največkrat so se ljudje obrnili nanj zaradi vprašanj v zvezi s pravicami, do katerih so upravičeni v zdravstvu, ali pa s konkretnimi primeri domnevne kršitve pravice do primerne, kakovostne in varne zdravstvene oskrbe. “To so tiste pritožbe, ki govorijo o tem, da je v postopku zdravljenja prišlo do nekega odklona. Največkrat je to neprijazno vedenje, pomanjkljive informacije, nezadovoljiv iztek zdravljenja, predolga obravnava,” je pojasnil Prosnik, ki to službo opravlja od leta 2010.
Institut varuha bolnikovih pravic so v Mariboru vzpostavili leta 2002, še preden so to področje uredili na ravni države z imenovanjem zastopnikov pacientovih pravic. V Mariboru sta tako bolnikom na voljo tudi zastopnici Vlasta Cafnik in Adela Postružnik.
