V Ljubljani redno kolesari od 13 do 16 odstotkov ljudi, je ocenil predsednik Slovenske kolesarske mreže Bojan Žižek, v Sloveniji pa je po podatkih Eurobarometra takih okoli devet odstotkov ljudi. Vsi podatki ob tem kažejo na porast kolesarjenja.
Žižek je pohvalil politiko ljubljanske mestne občine, ki je z uvedbami območij za pešce, umirjanjem prometa in preureditvijo Slovenske ceste že naredila precej korakov v smer, ki si jo kolesarji želijo. Problematična ostaja infrastruktura, saj je veliko kolesarskih cest še vedno slabih.
Tu po oceni Žižka ne gre le za vprašanje lokalne, ampak tudi državne oblasti, ki “mora prepoznati pomen razvoja kolesarske infrastrukture in pozitivne učinke, ki jih bo imela ta investicija”. “Potrebujemo preobrat v miselnosti,” je poudaril in dodal, da moramo pešce in kolesarje postaviti na prvo mesto tako pri prostorskem načrtovanju kot pri storitvah.
Jošt Šmajdek iz Ljubljanskega potniškega prometa (LPP) je priznal, da se število voženj z LPP v zadnjem času zmanjšuje, vendar pa se število različnih uporabnikov zvišuje. Razloge za padec opravljenih voženj med drugim vidi v dejstvu, da imajo ljudje danes več možnosti transporta – pešačenje v urejenih peš conah, sistem Bicikelj in podobno.
LPP tudi sicer skrbi za večjo kakovost zraka v mestu. “V novih nabavah nabavljamo le še avtobuse na metan,” je pojasnil Šmajdek. Obenem se LPP že spogleduje tudi z vozili na električni pogon, ki pa so trenutno še precejšen strošek. “Električni avtobus je več kot dvakrat dražji od dizelskega,” je pojasnil.
Sogovorniki so se dotaknili tudi kakovosti zraka v Ljubljani, ki je še vedno problematična. Največjo težavo predstavljajo trdi delci. Vendar pa to ni razlog, da bi se ljudje odpovedali kolesarjenju ali siceršnjemu gibanju na svežem zraku.
“Slovenija je zelena in tudi zelo blizu Ljubljane imamo veliko zelenih površin,” je spomnila Andrea Backović Juričan z nacionalnega inštituta za javno zdravje. Podobno problematičen kot v mestu pa je lahko tudi zrak v zaprtih prostorih – v primeru neprimerno vzdrževanih klimatskih naprav, zatohlih telovadnic, stanovanj v času kuhanja in podobno.
“Telesna nedejavnost nas na evropski ravni stane 80 milijard evrov letno, do leta 2030 naj bi se ta znesek dvignil na 125 milijard letno,” je opozorila Juričanova.
Klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj je med dejavniki, ki botrujejo slabši kakovosti zraka v Ljubljani, izpostavila tudi nesrečno lego Ljubljane v kotlini ter obvoznico, po kateri se vali tudi tranzitni promet.
Sicer pa je glede okolju prijazne mobilnosti kot ugoden izpostavila prevoz z avtomobili na plin. “Predelava avtomobila na plin stane 800 evrov, ta znesek pa prihraniš v letu dni,” je spomnila. Vendar pa je v Ljubljani le ena polnilnica metana. “To je delanje norca,” je menila Bogatajeva.
Med večjimi absurdi je klimatologinja izpostavila še dejstvo, da v Sloveniji, ki se hvali kot zelena turistična destinacija, nimamo učinkovite javne povezave med letališčem na Brniku in prestolnico ali drugimi bližnjimi kraji, kot je Kranj.
Med načini, kako spodbuditi kolesarjenje, je Bogatajeva izpostavila pozitiven zgled iz tujine, kjer podjetje delavcem za vsak dan, ko prikolesarijo na delo, k plači doda en evro. Dan Podjed iz znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU) pa je menil, da bi se morali s kolesom na delo kot prvi pripeljati direktorji; podoben primer so vodilni politiki.
