Valentinovo kot praznik zaljubljencev so pred tremi desetletji v javnosti izpostavljali samo na god sv. Valentina, 14. februar, z leti pa se je omenjanje dneva razširilo že na polovico februarja. Trgovci in turistične agencije nas nanj spomnijo že takoj v začetku meseca.

Slovenska kulturna dediščina ga medtem pozna kot dan, ko se začne prebujati narava. Odtod tudi rek, da ima sv. Valentin ključe od korenin. Ponekod velja tudi za dan, ko se ptički ženijo.

Ob valentinovem se po besedah sociologinje Ksenije Šabec z oddelka za kulturologijo na fakulteti za družbene vede v Ljubljani vsako leto na eni strani pojavlja vprašanje, kaj je značilno nacionalno ali celo lokalno, kaj je avtentično, “samo naše”, po drugi strani pa, kaj je uvoženo od drugod.

Kultura je bila po njenem pojasnilu podvržena različnim vplivom že v preteklosti, še bolj pa je danes v času potrošništva in globalizacijskih procesov. Ob vsem tem se po njeni oceni postavlja pomembno vprašanje, ali smo pripravljeni sprejeti, da niti naša preteklost ni bila tako zelo monokulturna, ampak se je oblikovala pod vplivi iz različnih smeri.

Sv. Valentin je bil rimski duhovnik, ki je pretrpel mučeništvo pod cesarjem Klavdijem II. v tretjem stoletju. Cesar ga je obsodil na smrt, ker je poročal krščanske pare in tudi sicer pomagal kristjanom.

Čaščenje svetnika se je hitro razširilo po Evropi. Ker njegov god največkrat sovpada s predpustnim časom, ki je bil po ljudskem izročilu namenjen porokam, so se mu priporočali mladoporočenci. Prve povezave godu sv. Valentina z romantično ljubeznijo segajo v Anglijo in Francijo 14. stoletja, kjer je 14. februar po izročilu pomenil dan, ko se ptički ženijo.