Spet grem mimo metrojske postaje Quai de la Gare v središču Pariza in spet je priložnost, da se jim pridružim – brezskrbnikom, ki posedajo tam ob postaji. A ni časa, saj že zamujam na dogovorjeni sestanek. In sem živčen, ker bo zvečer tekma v dvorani Bercy končana ponovno tik pred oddajo tekstov.Še ena norišnica. Slovenskim rokometašem skorajda ne dovolim, da bi se po tekmah veselili, ko zmagujejo. Ali da bi v mikrofon izjokali žalost ob porazu. Zamujamo z roki, treba je na hitro. V resnici v takem tempu ničesar več ne vidim in tudi občutim bolj medlo. Otopel samo še spremljam dogodke ter izbiram črke, ko zapisujem, kaj mislijo drugi. Sebe ne slišim.Oni brezdomci, ki so si na rešetkah prezračevalnih jaškov metroja uredili prebivališče, ne berejo časopisov, nimajo radia in ne televizije. Vse, kar jih zanima, zvedo na ulici. Nimajo veliko, so pa gospodarji svojega časa. Ko prideta žeja in lakota, ga porabijo za žicanje denarja. Za pir, za vino. Skrbi, ki žerejo nas, jih ne zanimajo. Ponoči samo še oni opazujejo zvezde pod nebom, mi smo si naše nebo že zdavnaj zaprli s plafoni.Pariški berači so vsem na očeh, medtem ko je za take, kot sem jaz, najbolje, če se sredi te džungle naredim nevidnega. Tako bom najbolje šel skozi življenje. Ne upam se ljudem zazreti v oči, saj nikoli ne veš, kakšne namene imajo.Mi, ki imamo svoje službe in smo si v življenju nekaj ustvarili, se teh revežev potem občasno usmilimo, ko jim v roko stisnemo kak evro. Tako peremo svoje kosmate duše. Verjetno se beračem smilimo še precej bolj, kot se oni smilijo nam. A nekega dne bo treba potegniti črto pod tem, kar smo počeli v življenju. In bojim se, da mnogi ne bomo imeli kaj pokazati. Da bo vse to prepisovanje življenja drugih malo vredno.Zato me ima, da bi se zaustavil pri beračih in se začel tam na rešetkah prezračevalnih jaškov na novo učiti, kaj je v življenju res pomembno. No, ne ravno na jaških, to je bila prispodoba. Želim si, da bi bil spet bogat, četudi s praznimi žepi.Šport
