Dobro leto dni po uvedbi stečaja Lesne Tovarne ivernih plošč (TIP) Otiški Vrh so bolj kot ne ugasnili upi, da bi lahko na pogorišču tako imenovane Iverke znova vzpostavili proizvodnjo. Deloma je k temu prispevalo tudi, da vzporedno potekata dva ločena postopka, stečaj in poskus prodaje osrednje proizvodne linije (stiskalnice), ki ni del premoženja Iverke in s tem ne stečajne mase. Lastnik proizvodne linije, družba Hetta Asset Resolution, skuša proizvodno linijo v svoji lasti v Otiškem Vrhu še naprej prodati, a se še ni pomembno premaknila s točke izraženega interesa potencialnega tujega investitorja. Potem ko se je prva konkretnejša možnost prodaje tujcem izjalovila, zdaj preučujejo nove možnosti in načine prodaje, prav tako tujemu interesentu. V vsakem primeru so aktivnosti, ki se odvijajo prepočasi in ločeno, daleč od pričakovanj, sploh vezanih na obujanje proizvodnje in teženj v regiji, izpostavljenih pred časom s sklepom na svetu koroške regije. Za model, ki bi zajel tudi državne podpore obuditvi lesne proizvodnje v Otiškem Vrhu, se je zavzel zlasti koroški poslanec SMC Danilo Anton Ranc. Kako sploh do lesnega centra? Kljub vsemu počasno odvijanje dogodkov kaže, da se vsaj v smislu oživitve proizvodnje Iverke na tej lokaciji ne obeta nič. Kot je znano, sta tudi ministra, gospodarski Zdravko Počivalšek in kmetijski Dejan Židan, na Koroškem javno in jasno izpostavila, da država ne namerava vlagati javnega denarja v propadla podjetja. Počivalšek je omenjal kvečjemu možnosti, da lahko pomagajo pri iskanju potencialnih vlagateljev. Oba ministra sta kljub temu napovedovala, da lahko regija pričakuje enega od lesnih centrov v okviru državnega podjetja Slovenski državni gozdovi (SIDG). To naj bi načeloma kljub zapletom pri sprejemanju strategije SIDG, ki zajema tudi lesne centre, obveljalo, a ostaja časovno nedorečeno oziroma se še odmika v prihodnost. Kaj točno bi sploh prinesel lesni ali logistični center v gozdno-lesni verigi in kakšne konkretno bi sploh bile naloge