V času osamosvojitvene vojne je novinar televizije Yutel Ivica Puljić posnel dvominutni pogovor z jugoslovanskim vojakom Bahrudinom Kaletovićem, ki je v Krakovskem gozdu ležal na položaju. Ta pogovor je postal legendaren, postal je pogovor, ki je v samo dveh minutah prikazal popolno nesmiselnost vojne v Sloveniji in tudi vseh vojn na Balkanu. Na novinarjevo vprašanje, kakšno je stanje, je odgovoril kratko in jedrnato: „Jebeno, kakšno pa.“ Vojaki o katerih govori v posnetku so Marko Bojanić (letnik 1971), Fahir Imamović (letnik 1972) in Florim Kasumi (letnik 1971). A pravzaprav se s tem posnetkom Kaletovićeva žalostna zgodba ne zaključi. Epizodo v Sloveniji je sicer končal srečno, saj so ga vojaki TO zajeli, zanj lepo skrbeli, dokler se ni vrnil v svojo kasarno ter kasneje tudi domov v Tuzlo. Kmalu pa se je moral vrniti na služenje vojaškega roka, a mu kot članu vojaškega orkestra ni bilo treba ponovno na fronto na Hrvaško. Tudi ko je končno odslužil naborništvo, pa se je vojne udeležil še tretjič – tokrat v Bosni in Hercegovini, vendar prvič ne na jugoslovanski strani. Bil je član rezervnega policijskega sestava in je spoznal tudi pekel prve fronte. „V primerjavi s tem, kar sem doživel tam, je bilo to v Sloveniji mačji kašelj,“ je dejal leta 1997 za Nedeljni dnevnik. Srečno je preživel tudi to tretjo vojno. Ravno tu pa je tragičnost celotne njegove zgodbe. Da, srečno je preživel tri vojne v okviru razpada Jugoslavije, umrl pa leta 1998 v prometni nesreči. In to na poti domov, ko je želel videti svojega novo rojenega sina.Slovenija