Kot so v imenu več nevladnih organizacij danes sporočili iz Umanotere, je iz predloga novega zakona o urejanju prostora čez noč izginil člen, ki omogoča sodno varstvo in je tako posameznikom, ki so jim bile kratene pravice, kot tudi varuhom okolja in narave dopuščal začetek upravnega spora zoper prostorske izvedbene akte.
Vlada odpira vrata umazani industriji in uničevanju okolja
“S takšnimi pravili bodo v vaši okolici lahko začeli z gradnjo škodljivih industrijskih objektov ali predelovalnic odpadkov, vendar se zoper take odločitve enostavno ne boste mogli več pritožiti,” opozarjajo.
Poleg tega vlada zaostrene pogoje za sodelovanje naravovarstvenih organizacij, ki so bili uvedeni spomladi, s predlogom novega zakona o varstvu okolja prenaša tudi na nevladne okoljevarstvene organizacije. “V novem predlogu zakona o varstvu okolja pa gre vlada še dlje. Nevladne organizacije preprosto izloča iz ključnih okoljskih postopkov. Po novem nevladne organizacije ne bodo več mogle sodelovati v presojah, ampak se bodo lahko le pritožile na sprejeto odločitev,” so kritični.
Poudarjajo, da “okolje nima glasu, da bi se branilo samo”, zato je pomembno, da ga lahko v uradnih postopkih zastopajo okoljevarstvene organizacije, katerim je država priznala, da delujejo v javnem interesu. “K spoštovanju tega nas zavezuje leta 1998 sprejeta aarhuška konvencija, temeljni mednarodni dokument, ki ureja osnovna demokratična načela in pravice civilne družbe na področju varstva okolja, ter na ta način predstavlja simbolni instrument demokracije na področju okolja. Izgleda, da se trenutna oblast ne zaveda obveznosti in dolžnosti, ki smo jih z ratifikacijo te konvencije prevzeli, ali pa ji za to enostavno ni mar. Iz zakonov so izbrisali pomembne okoljevarstvene varovalke ter Slovenijo tako pahnili v novo sramoto pred EU,” so prepričani.
Andrej Gnezda iz Umanotere meni, da ministrstvo za okolje in prostor z zadnjimi predlaganimi spremembami na široko odpira vrata projektom, ki bi lahko povzročili dolgotrajno škodo našemu okolju, naravi in našemu zdravju. Tamara Tomanić iz Mladih za podnebno pravičnost poudarja, da bodo vztrajali in se upirali, vse dokler ministrstvo ne umakne škodljivih predlogov. Uroš Macerl iz Eko kroga opozarja, da bi, če bi pred leti veljala tako skrajno omejena možnost sodelovanja nevladnih organizacij v postopkih, kot to predlaga novela zakona o varstvu okolja, cementarna v Trbovljah še danes nezakonito sosežigala odpadke na podlagi nezakonito izdanega okoljskega dovoljenja.
Marko Peterlin iz Inštituta za politike prostora in Barbara Kvac iz Focusa pravita, da izključevanje nevladnikov ne pomeni skrajševanja odločanja v okoljskih zadevah, ampak da se lahko postopki zaradi razčiščevanja na sodiščih podaljšajo.
Sara Kosirnik iz Greenpeace Slovenija opozarja, da bolj kot imajo kritični glasovi zvezane roke pri postopkih odločanja, večja je možnost, da interes maloštevilnih ali želja po zaslužku prevlada nad dobrobitjo okolja in zdravjem ljudi. Urša Koce iz Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije pa pravi, da je treba v sedanji okoljski krizi v največji možni meri iskati rešitve, ki temeljijo na naravi. Narava “kot bistveni temeljni del okolja” v krovnem okoljskem zakonu ne sme biti potisnjena v brezimnost.
Jaka Kranjc iz Ekologov brez meja opozarja, da vsebina njihovega dela naenkrat ni več pomembna in ministrstvo celo za nazaj definira, da je okoljevarstvenik le tisti, ki plača članarino in se udeleži skupščine. Katarina Žakelj iz Cipre Slovenija pa poudarja, da bi morali do odločitev o pomembnih razvojnih usmeritvah, ki zadevajo naravo in okolje tudi pri nas, priti z dialogom z organizacijami, ki imajo status društva v javnem interesu. “Izključevanje nevladnih organizacij iz postopkov pa nikakor ne kaže na pripravljenost iskanja rešitev s širšim pozitivnim učinkom in trajnostnim razvojnim potencialom,” meni.
