Kategorija: Kolumne Thu, 26 Oct 2017 10:00:00 +0200 Pred tednom dni je Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) za ambasadorja dobre volje imenovala »večnega« predsednika Zimbabveja Roberta Mugabeja. 93-letnik, ki je vodil osvobodilni in protikolonialni boj v nekdanji Rodeziji in državo vodi že neverjetnih 37 let, je bil osebna izbira generalnega direktorja WHO Tedrosa Ghebreyesusa, sicer Etiopijca, ki je v odličnih − tudi poslovnih − odnosih s »svojim kandidatom«. Mugabejeve zasluge za osvoboditev Zimbabveja izpod kolonialnega in rasističnega jarma so nesporne. Prav tako dejstvo, da je v prvih desetih letih svoje vladavine skupaj s svojo stranko Zanu-PF vzpostavil dobro delujoč izobraževalni in zdravstveni sistem, Zimbabve pa se je, kolikor je bilo to glede na okoliščine mogoče, otresel revščine in lakote. Ob naravnih danostih se je državi na jugu Afrike obetala svetla prihodnost. A kot se tako rado zgodi, je vladavina tovariša Roberta, ...