“Ne strinjam se z oceno, da so tokratne nemške volitve dolgočasne. Zame so izjemno zanimive,” je v pogovoru za STA poudarila Kos Markova.
V prvi vrsti bo po njenem mnenju zanimivo videti, kakšno koalicijo bo sploh mogoče oblikovati po volitvah. To bo zelo pomembno, saj bo od nje odvisna tudi nadaljnja politika Nemčije v EU. Kot tretje bo zanimivo spremljati, kaj se bo zgodilo s stranko AfD, potem ko se bo kot prva skrajno desna stranka v povojni Nemčiji prebila v zvezni parlament, je dejala.
Nemčija je, kot je pojasnila Kos Markova, tokrat na prelomu v smislu konstituiranja vlade. Po drugi svetovni vojni se namreč še ni zgodilo, da bi bila vladna koalicija sestavljena iz več kot dveh strank – če konservativno unijo CDU in njeno bavarsko sestro CSU štejemo skupaj. Letos pa ankete kažejo, da bi se to lahko zgodilo, in nekateri v Nemčiji se sprašujejo, ali bo vlada iz več kot dveh strank sploh sposobna vladati. Na deželni ravni je to nekaj povsem običajnega in deluje, a zvezna raven je nekaj drugega.
Drugi prelom prinaša AfD. V nemški politiki je namreč dolga leta veljalo, da morata največji stranki CDU in SPD poskrbeti, da desno oz. levo od njiju ne bo večjih strank. To je dolgo časa funkcioniralo, nakar se je pojavila Levica, naslednica vzhodnonemške komunistične partije, ki je danes že povsem normalen del nemške politike, sodeluje v več deželnih vladah in od leta 2014 celo vlada v Turingiji. Zdaj pa je Nemčija prvič dobila še močno stranko desno od krščanske demokracije.
“Zanimivo bo videti, ali bo tudi ta stranka v prihodnosti postala ‘salonfähig’, stranka, ki je ne bo več mogoče odmisliti iz nemškega političnega prostora. Nadaljnji razvoj stranke AfD, ko bo vstopila v nemški parlament, bomo morali zelo dobro spremljati,” je dejala bivša veleposlanica v Berlinu.
“Tako da govoriti o tem, da ne bo nič novega in da ni nič pretresljivega … Ne nujno. Je pa res, da se to zdaj v volilnem boju ne kaže,” je dodala.
Tudi Kornelius je za STA opozoril, da gre tokrat za prav pomembne volitve. “V Nemčiji obstaja močna sredina, z močnimi sredinskimi strankami, od Zelenih do FDP, SPD, ter CDU/CSU na desni. To so vse proevropske stranke, ki se ne zatekajo v populizem, zato prihaja v predvolilnem boju do opazno manj radikalizacije kot v nekaterih drugih državah. To pa v teh časih ni več samoumevno.”
Upa, da se tega zavedajo tudi volivci, “da so dovolj razumni, da znajo ceniti to sredino”, in da se bodo v nedeljo tudi množično odpravili na volišča. “Pomembno je, da se jasna večina opredeli proti populistom in radikalcem,” je dejal.
Tudi on ocenjuje, da volilni boj – čeprav se morda zdi drugače – nikakor ni dolgočasen. Kot pravi, obstajajo vsaj tri teme, o katerih mora v Nemčiji teči temeljita razprava: kako modernizirati nemško gospodarstvo, ga usposobiti za prihodnost in velike izzive, ki prihajajo iz Azije in drugih delov sveta; kako se soočiti z demografskimi izzivi; in kakšna naj bo vloga Nemčije v svetu.
“V zadnjih štirih letih je Nemčija deležna ogromne zunanjepolitične pozornosti. Ima zelo pomembno vlogo v povezovanju Evrope, pa tudi v velikih krizah, od ukrajinske do odnosa z Donaldom Trumpom. O teh vprašanjih se v volilnem boju sploh ne govori. Vprašanja, kot so kaj je ostalo od Zahoda, kaj nas še povezuje, kako preprečiti, da bi EU razpadla v prepirih, kaj se bo zgodilo po izstopu Britancev iz EU, kako dokončno stabilizirati evro …,” pravi Kornelius.
“Ko sem leta 2013 prišla v Berlin kot veleposlanica, ni bilo begunske krize, teroristov, krize EU, Erdogan in Putin sta bila drugačna, v Ameriki imamo novega predsednika. Tako veliko novih stvari, da smo enostavno začeli od tiste evropske države, ki ji gre gospodarsko najbolje, torej Nemčije, pričakovati še več,” podobno ocenjuje Kos Markova.
Obenem opozarja, da se Nemčiji pogosto tudi godi krivica: po eni strani vsi pričakujejo, kaj vse se bo zgodilo po volitvah, kaj vse bo naredila Nemčija, a po drugi strani močna Nemčija še vedno marsikje vzbuja odpor in je zelo hitro deležna kritik, da je premočna.
Tudi Kos Markova kot glavna izziva, ki čakata Nemčijo v prihodnjih letih, izpostavlja iskanje mesta v evropski in svetovni politiki ter proces preobrazbe gospodarstva v digitalno gospodarstvo. Kot tretjega dodaja ohranjanje dobrih odnosov s članicami EU.
Ti so se namreč po izbruhu begunske krize močno skrhali, še posebej s Poljsko, Slovaško in Madžarsko, medtem ko jih je z Grčijo in nekaterimi drugimi sredozemskimi članicami unije že pred tem močno načela evrska kriza.
In še za konec: čeprav nemške volitve niso tako dolgočasne, kot se morda zdi od daleč, in bo še zanimivo spremljati, kakšna koalicija bo Nemčijo vodila v prihodnje, se sogovornika strinjata, da bo zmaga skoraj zagotovo še v četrto pripadla Angeli Merkel.
Kot pravi Kos Markova: “Zmagal bo tisti politik, ki bo zagotovil, da bodo prihranki Nemcev na varnem. In ta hip Nemci očitno menijo, da je to še vedno kanclerka Merklova.”
