Omenjeno sodišče je odločalo o primeru delavca iz Podravja, ki vsak dan hodi na delo v Avstrijo, odločalo pa je o višini davčne osnove za odmero dohodnine. Delavec je namreč samoprijavo za leto 2014 podal šele v drugi polovici septembra 2015, rok pa se mu je iztekel 31. julija 2015. Pri tem v davčno osnovo ni vštel stroškov prehrane na delu in prevoza na delo, česar pa mu davčni organ ob izdaji odločbe ni priznal in mu zaradi pozne samoprijave naložil še plačilo obresti. Sledil je postopek na prvostopenjskem sodišču, ki je odločilo v prid davčnemu organu.  Zato je delovni migrant na vrhovno sodišče vložil zahtevo za revizijo, vrhovno sodišče pa je ugotovilo, da je utemeljena, čeprav je davčni organ predlagal zavrnitev.  Tako je vrhovno sodišče sedaj ugotovilo, da za davčne zavezance ob samoprijavi ne morejo veljati drugačna pravila obdavčitve pri določanju davčne osnove, kot za vse ostale zavezance. Pri tem je revident trdil, da je bil postavljeno v slabši položaj kot pa so tisti, ki davčne napovedi na primer sploh ne oddajo in jim je davčna osnova odmerjena na podlogi davčnega inšpekcijskega nadzora. Vrhovno sodišče hkrati meni, da bi lahko bil revident upravičen tudi do vseh olajšav, recimo za vzdrževane družinske člane. Enako velja tako tudi za upoštevanje posebne olajšave za čezmejne delovne migrante za odmero dohodnine v letih pred odpravo neustavnosti zakona s strani zakonodajalca, torej do leta 2014, ker je tako nadaljnjo uporabo posebne olajšave že prej v svoji odločbi izrecno določilo ustavno sodišče. Se pa strinja vrhovno sodišče s pribitkom v višini zamudnih obresti, saj je revident res zamujal s samoprijavo. Hkrati se je davčni zavezanec zaradi samoprijave izognil plačilu kazni.  ​Drugačni kriteriji glede davčne osnove bi morali biti zapisani v zakonu Vrhovno sodišče poudarja, da če bi zakonodajalec, ko je uredil možnost vlaganja davčne napovedi za odmero dohodnine na podlagi samoprijave, želel uvesti tudi kriterij pravočasnosti vložitve davčne napovedi