Washington Post dokumente objavlja v obliki člankov in ponuja spletno povezavo do vseh 2000 strani doslej neobjavljenih zapiskov intervjujev, ki jih je zbirala vladna agencija.
Ameriški analitiki dokumente primerjajo s slavnimi Pentagonovimi papirji New York Timesa iz 70. let prejšnjega stoletja, ki so Američanom dokončno priskutili vojno v Vietnamu, ker so prav tako pokazali, da jih je vlada redno zavajala.
Ameriški kongres je leta 2008 ustanovil urad posebnega generalnega inšpektorja za obnovo Afganistana (Sigar), da spremlja morebitno korupcijo in nenamensko porabo sredstev v Afganistanu. Ta agencija je na lastno pobudo od leta 2014 izvajala pogovore z neposrednimi udeleženci vojne v Afganistanu in prizadevanj za obnovo. Sigar je od leta 2016 naredil sedem poročil pod skupnim naslovom Naučene lekcije, ki pa so izpustila najhujše kritike vojne.
Washington Post je izvedel za projekt in zahteval dostop do celotnega gradiva, kar je Sigar zavrnil, ker so delali intervjuje z razumevanjem, da nikoli ne bodo prišli v javnost. Zvezna sodnica iz Washingtona Amy Berman Jackson je pred kratkim odločila, da ima časopis v skladu z zakonom o svobodi informacij pravico do dostopa in do objave dokumentov.
Sigar je opravil intervjuje s približno 600 osebami z izkušnjami iz prve roke. Večina je Američanov, vendar tudi zavezniki iz držav Nata, s katerimi so se pogovarjali v Bruslju, Londonu in Berlinu. Med njimi je tudi 20 Afganistancev. Vsa imena še niso identificirana, Washington Post se je odločil za takojšnjo objavo tega, kar ima, saj se ameriška vlada trenutno pogaja s talibani za umik še preostalih 13.000 vojakov v Afganistanu.
ZDA so Afganistan napadle po 11. septembru 2001, ker vladajoči talibani niso hoteli sodelovati v boju proti teroristični mreži Al Kaida, ki je izvedla teroristični napad na ZDA. Od leta 2001 je šlo skozi Afganistan 775.000 ameriških vojakov, od tega jih je umrlo 2300, 20.589 jih je bilo ranjenih. General Douglas Lute, ki je bil v Bushevi in Obamovi vladi pristojen za Afganistan je v intervjuju leta 2015 povedal, da od samega začetka niso vedeli, kaj sploh delajo v Afganistanu in niso imeli niti osnovnega razumevanja države.
Lute in drugi v intervjujih priznavajo, da so bile vse strategije zanič, da je šlo v nič 1000 milijard dolarjev davkoplačevalskega denarja ZDA, ki je pripomogel, da je Afganistan postal ena najbolj skorumpiranih držav na svetu. Povsem so propadli poskusi oblikovanja kompetentne vojske in policije in zmanjšanja trgovine z opijem.
Vse od začetka in do danes so najvišji vladni uradniki zavajali javnost s trditvami, da se v Afganistanu dosega napredek, v bistvu pa je šlo vse na slabše. Statistiko so ponarejali ali jo enostavno zanemarjala, da bi utemeljili zmagovito pot.
Uvodoma je bilo jasno, da so šli Američani v Afganistan zaradi odgovora na Al Kaidine teroristične napade 11. septembra, ter da preprečijo njihovo ponovitev. Z leti vojne, ki sedaj traja že 18 let, pa so se cilji nenehno spreminjali. Nekateri so hoteli zmago nad terorizmom, drugi preobrazbo Afganistana v sodobno demokratično državo, tretji več pravic za ženske, četrti spet spremembo ravnotežja sil v regiji med Indijo, Pakistanom, Iranom in Rusijo.
Predvsem za Pakistan se ni nikoli vedelo, ali je zaveznik ali sovražnik. V Afganistanu so hoteli vzpostaviti močno centralno vlado, kar ni uspelo.
ZDA so za obnovo Afganistana doslej namenile 133 milijard dolarjev, kar je tudi ob upoštevanju inflacije več, kot so porabile z Marshallovim planom po drugi svetovni vojni za obnovo Evrope. Ta sredstva so poskrbela za neverjetno rast korupcije v deželi pod Hindukušem. Vlada nekdanjega afganistanskega predsednika Hamida Karzaja se je do leta 2006 po besedah polkovnika Christopherja Kolende sama razvila v kleptokracijo s sodniki, policisti in birokrati, ki so zahtevali podkupnine. Zaradi tega so se ljudje ponovno obrnili k talibanom.
“Naš največji in edini uspeh je bil nenamerni razvoj množične korupcije,” je povedal Ryan Crocker, ki je bil od leta 2011 do leta 2013 veleposlanik ZDA v Afganistanu. Okoli 90 odstotkov denarja, ki so ga namenili Afganistanu, naj bi bilo preveč. Zapravljalo se je v zmotnem prepričanju, da bo denar rešil probleme, in da več ko zgradijo šol, mostov, stanovanj, kanalov in drugega, hitreje se bo država normalizirala.
Vojska in policija sta tako hudo skorumpirani, da se zanjo prijavljajo le teroristi ali ničvredneži, poveljniki pa so “pobirali plače” za namišljene čete in bataljone. Številni v vojski so bili tudi odvisniki od mamil, drugi so redno kradli bencin iz uradnih vozil in ga prodajali naprej.
V 18 letih vojne je padlo kot 60.000 afganistanskih policistov in vojakov, ameriški poveljniki in politiki pa so vseskozi govorili o vztrajnem napredku.
ZDA so proti trgovini z opijem v Afganistanu porabile devet milijard dolarjev, vendar je danes proizvodnja tam večja kot kdajkoli v zgodovini. Afganistan je bil lani odgovoren za 82 odstotkov svetovne proizvodnje opija. V Afganistanu je lani po podatkih ZN po 18 letih “napredka” umrlo 3904 civilistov.
Skozi 18 let so ameriški uradniki izvajali vietnamsko taktiko – manipuliranje javnega mnenja. Ne glede na to, kako so se zadeve dejansko odvijale, so 18 let ponavljali, da gre na bolje.
