Uvodoma so objavili 220 depeš, do konca objav pa je prišlo v javnost skupaj 251.287 depeš 274 ameriških diplomatsko-konzularnih predstavništev po svetu za obdobje od decembra 1966 do februarja 2010. Afera je dobila ime Cablegate.
Ključna je bila vloga medijev
To je bila do takrat največja objava takih dokumentov v zgodovini in je povzročila nekaj težav ameriškim in drugim diplomatom po svetu ter druge posledice. Tedanja državna sekretarka ZDA Hillary Clinton je še pred napovedanimi objavami gasila požare po svetu s klici kolegom in skušala zmanjšati negativne posledice odkritih ocen ameriških diplomatov o kolegih in državnih voditeljih po svetu.
WikiLeaks je prvi sveženj 13 depeš pod imenom dokument iz Reykjavika objavil že 18. februarja 2010, kasneje pa je ustanovitelj WikiLeaksa Julian Assange dosegel dogovor s skupino evropskih časopisov za objavo vsega ostalega, kar jim je priskrbel Manning. Assange je najprej stopil v stik s State Departmentom in predlagal, da ga opozorijo na občutljive podatke, ki bi lahko ogrozili življenja.
State Department je odvrnil, da se o tem ne bo pogajal. Odgovornost za izločitev občutljivih informacij je potem padla na nemški Der Spiegel, špoanski El Pais, francoski Le Monde in britanski The Guardian, ki je dokumente posredoval tudi New York Timesu. WikiLeaks je do avgusta 2011 svoje partnerstvo razširil s prvotno štirih na več kot 90 svetovnih medijev.
Napadi na žvižgače
WikiLeaks je septembra 2011 objavil še več kot 100.000 neredaktiranih depeš, kar je potem kritiziralo uvodnih pet medijev, ki so začeli z objavami.
Cablegate je bil šele tretja serija objav zaupnih dokumentov ZDA na WikiLeaksu. Julija so bile objavljeni dokumenti o vojni v Afganistanu, oktobra istega leta 2010 pa še dokumenti o iraški vojni.
Bradleya Manninga so aretirali 26. maja 2010 in je do sojenja in po obsodbi preživel v zaporu skupaj sedem let, nakar je predsednik ZDA Barack Obama maja leta 2017 takrat že Chelsea Manning skrajšal kazen na že odsluženo. Manningovo so nato izpustili na prostost.
Odzivi na objave so bili različni. Za ameriško in druge vlade je Assange postal kriminalec, ki ga je potrebno zapreti, za druge branitelj medijske svobode oziroma pravice ljudi do informacij.
Ameriškim oblastem poskušale pomagati privatne korporacije
Kritikam je bil seveda izpostavljen tudi Pentagon, da je dovolil krajo zaupnih dokumentov. Manning je snel dokumente z vladnega omrežja “sipdis” (internetni protokol za skrivno distribucijo), ki ni bilo preveč tajno, saj je imelo dostop do tega več kot tri milijone državnih uradnikov in vojakov ZDA.
Pritisk so vršile tudi mednarodne korporacije. Visa, MasterCard, PayPal, Bank of America ter Western Union so WikiLeaksu preprečili pridobivanje donacij od podpornikov. Amazon je decembra 2010 odstranil WikiLeaks s svojih strežnikov, ameriška vojska pa je prepovedala dostop celo do medijev, ki so objavljali depeše
Javnost je medtem izvedela, da so ameriški in britanski diplomati vohunili in zbirali informacije o generalnih sekretarjih ZN ter drugih uradnikih ZN, kritike in pohvale na račun določenih držav in državnikov, razprave o jedrski razorožitvi, krizi na Bližnjem vzhodu, vojni proti terorizmu, ocene o grožnjah po svetu.
Pa tudi o skritih poslih med državami, zlorabah v taborišču za osumljene teroriste Guantanamo, dejanskemu številu civilnih žrtev v iraški in afganistanski vojni, odlaganju radioaktivnih odpadkov, pritiskih arabskih držav za vojno proti Iranu, korupciji in številnih drugih zadevah, ki jih vlade običajno skrivajo.
Največja praktična posledica razkritij naj bi bila po oceni poznavalcev arabska pomlad, ki se je začela s protivladnimi protesti v Tuniziji in se razširila po arabskem svetu, dokler ni pripeljala do državljanske vojne v Siriji, ki se še ni končala.
