Četrt stoletja po padcu Berlinskega zidu in s tem vzhodnega socialističnega bloka je prišlo do temeljitih družbenopolitičnih sprememb, ena najpomembnejših pa je gotovo popoln zaton levih delavskih in laburističnih strank, ki bi v boju zoper iz leta v leto večjo neenakost zastopale delavce in delavski razred ter njihove politične interese. “Robustna procesa individualizacije in ekonomske globalizacije sta vplivala na razkrajanje družbenih razredov. Trenutno živimo v zgodovinskem obdobju, kjer koncept družbenega in s tem delavskega razreda ne obstaja,” meni dr. Alem Maksuti, politolog in analitik z Inštituta za politični menedžment (IPM). Postavlja se ključno vprašanje, zakaj je na svetovni in evropski ravni prišlo do zatona delavskih in laburističnih strank. V številnih interpretacijah se za krivca ponuja teoretski koncept tretje poti, ki jo je razvil britanski sociolog Anthony Giddens, v praksi pa izpeljal “laburist” Tony Blair, britanski premier na prelomu stoletja. Socialna demokracija kot dominantna politična sila je takrat dokončno zavrgla idejo razrednega boja in boja za delavske pravice ter v svoje politične programe popolnoma sprejela temeljne postulate neoliberalizma, kot je na primer nedotakljivost svobodnega trga. S to interpretacijo se strinja tudi sindikalist Marko Funkl iz Gibanja za dostojno delo in socialno družbo, ki se ukvarja predvsem s težavami novega delavskega razreda, prekariatom. Edini politični zastopnik delavcev le sindikati? Še pred tretjo potjo se je zgodilo zna4menito uporniško leto 1968, opozori Funkl in doda, da so delavci in študentje takrat kar sami zahtevali liberalizacijo, posledica pa je bil prehod na postfordistični način trga dela. “Postfordizem se je preveč izkoristil v korist kapitala, zaradi tega imamo danes popolnoma nepravično razdelitev kapitala, ko odstotek najbogatejših dobi več kot ostalih 99-odstotkov,” opozarja Funkl in dodaja, da so ljudje pod krinko liberalizacije trga dela začeli izgubljati delavske pravice. Politič
