Pred časom smo pomagali zdravniku v krizni situaciji njegova življenja in v nekem trenutku je zazvonil njegov mobilni telefon. Nekdanja pacientka, ki je v tistem hipu potrebovala povsem druge specialiste, ga je klicala v solzah, če lahko pride takoj, ker zaupa samo njemu, zdravnikom okrog sebe pa ne. Svoji lastni nezavidljivi situaciji navkljub se je zdravnik angažiral, si vzel čas za pogovor, »jamčil« za svoje kolege in pomiril pacientko, da je lahko sprejela pomoč, ki jo je potrebovala in se je zdravljenje lahko začelo. Od takrat veliko razmišljam o zaupanju v zdravstvu, tej plahi ptici z ranjenim krilom, ki ne more in ne more poleteti. Nič čudnega, saj smo jo zaprli v kletko, to kletko pa pokrili z rjuho v upanju, da lahko vprašanje zaupanja še malo počaka, kot lahko pacienti še malo počakajo na svoje »nenujne operacije«. Na papirju lahko vse počaka, življenje pa piše hude zgodbe. Pacient v svoji bolezni in bolečini nujno potrebuje zaupanje v konkretnega zdravnika, v konkretno medicinsko sestro in v vse ostale, ki se konkretno trudijo za njegovo zdravje. Tudi zdravstveni delavci potrebujejo temeljno zaupanje bolnika, da je v dobrih, strokovnih rokah, saj je v odnosu nezaupanja nemogoče delati. Bolnik mora zaupati, da bo zdravnik poskrbel zanj in njegovo bolezen ne glede na slabo vreme, njegov slab dan, slabo plačo, slabega šefa in slab zdravstveni sistem. Vse to zdravnika nedvomno obremenjuje, a pacienta njegova lastna bolezen obremenjuje še bolj. Ko v družbeni prostor zareže stavka in zdravnik, četudi simbolno, zapusti svoje delovišče, že tako krhko zaupanje obremenimo z dvomom pacientov, ali so še na prvem mestu in ali bo za njih v resnici poskrbljeno. Pogajalcem na drugi strani mize ni potrebno storiti veliko, pa družbo preplavijo razmisleki o poklicni skupini, ki se bori za svoj žep in interes, ubogi pacienti pa naj se znajdejo, kot vedo in znajo. V trenutku pridejo na dan vse hude zgodbe, ki so se doslej zvrstile v zdravstvu, hitro pa se najde še kakšna nova