“Bistvo tega primera je to, da bomo dobili precedenčno sodbo glede arhiva unije, se pravi definiral se bo arhiv unije. Današnjo obravnavo pa ocenjujem kot zelo pozitivno, ker so bila vprašanja sodišča izjemno naklonjena našim argumentom,” je poudarila Rejec Longarjeva v prvem odzivu za slovenske medije po obravnavi.
Pri tem je še zlasti izpostavila to, da je treba arhiv opredeljevati ozko in funkcionalno, da torej ECB ne more na abstraktni ravni zatrjevati, da je bilo poseženo v njen arhiv, če ne izkaže konkretnih okoliščin, zakaj bi to poseglo v njeno delovanje. Po oceni Slovenije je široka razlaga privilegijev in imunitet v nasprotju s temeljnimi vrednotami EU, med katerimi je spoštovanje pravne države.
Komisija sicer v tožbi, vloženi aprila lani, ugotavlja kršenje nedotakljivosti arhivov ECB in dolžnosti lojalnega sodelovanja v povezavi z zasegom dokumentov ECB v okviru kriminalistične preiskave v Banki Slovenije julija 2016, izvedene zaradi sumov nepravilnosti pri sanaciji bank decembra 2013, ki je med drugim privedla do izbrisov podrejenih obveznic in delnic bank.
Enostransko ravnanje Slovenije pri zasegu dokumentov ECB v nacionalni preiskavi po navedbah komisije pomeni kršitev nedotakljivosti arhivov ECB, ki je zaščitena v protokolu 7 o privilegijih in imunitetah unije k pogodbi o delovanju EU. V skladu z zakonodajo EU se sicer privilegiji in imunitete na zahtevo nacionalnih organov lahko odpravijo, vendar se ta možnost v tem primeru ni uporabila.
V obravnavi je bilo danes večkrat izpostavljeno vprašanje, zakaj ni Slovenija prosila za odpravo privilegijev in imunitet. Rejec Longarjeva odgovarja, da niso iskali dokumentov ECB, temveč izključno dokumente, ki so se nanašali na pristojnosti Banke Slovenije v nacionalnem svojstvu. “Tehnično je v današnji digitalni dobi, ko je vse na računalnikih, nemogoče vzeti samo tri dokumente na licu mesta in jih izločiti. Logično je bilo, da so vzeli cel prenosnik guvernerja,” je ponazorila. Ob tem je spomnila, da sanacija bank leta 2013 ni bila v pristojnosti EU, temveč v nacionalni pristojnosti.
Prav tako so sodniki na komisijo vztrajno naslavljali vprašanje, zakaj se zaprosila guvernerju slovenske centralne banke po informacijah ne more razumeti kot zaprosila ECB. “Točno to je argument, s katerim smo v pisnih vlogah operirali,” je pojasnila Rejec Longarjeva. Gre namreč za to, da komisija ves čas zatrjuje, da je evropski sistem centralnih bank izjemno integrirana enota, kar implicira, da je nacionalna banka praktično evropska institucija, pri čemer se poraja logično vprašanje, ali to ne pomeni, da se lahko sama centralna banka arbitrarno odloča, kdaj bo evropska, kdaj pa nacionalna institucija.
Komisija izpostavlja tudi, da slovenski organi niso konstruktivno razpravljali z ECB o tem vprašanju, kot to zahteva načelo lojalnega sodelovanja v skladu s členom 4 pogodbe o EU. Komisija, ki jo je na obravnavi zastopala Barbara Rous Demiri, poudarja, da njeni poskusi, da bi razjasnili dejstva in okoliščine, niso bili uspešni.
Slovenija zavrača tudi ta očitek. Navedbe ECB, da slovenska stran ni stopila v stik z njimi, po navedbah Rejec Longarjeve ne držijo. Razkorak med ECB in slovenskim tožilcem je bil v tem, da ta ECB ni pustil voditi preiskave in je v skladu z nacionalno zakonodajo vodil postopek, je bil pa v okviru tega vedno pripravljen sodelovati, pripravljen je bil tudi na kompromise in težko se mu kar koli očita, je poudarila zastopnica.
Čeprav je Slovenija doslej tako pred obravnavo kot na njej vse očitke zavračala, je deset dni pred obravnavo odjeknila novica, da je premier Janez Janša pisal predsednici komisije Ursuli von der Leyen in jo vprašal, pod katerimi pogoji bi se bila komisija pripravljena odpovedati tožbi. Komisija na pismo po razpoložljivih informacijah za zdaj ni odgovorila.
Na vprašanje, ali je poravnava možna, je zastopnica Rejec Longarjeva danes dejala, da je ta vedno možna v smislu, da komisija reče, da je naredila napako in umakne tožbo, ni pa izvedljiva v smislu, ko bi slovenska stran priznala, da je zasegla arhiv unije, ker so sodbe slovenskih sodišč opredelile zaseženo dokumentacijo, kot da ni arhiv unije, in te sodbe sodišč zavezujejo slovenske organe.
V obravnavi danes ni bilo govora o možnosti umika tožbe, razen na eni točki, ko je zastopnik ECB Aljoša Šega mimogrede omenil, da so priča predlogom za umik tožbe, a je nato te besede umaknil kot svojo napako.
Komisija, ECB in Slovenija so danes najprej predstavile svoja stališča, pri čemer je imela vsaka stran na voljo 15 minut. Nato so sodniki in generalna pravobranilka Juliane Kokott zastavljali vprašanja, ki so bila pretežno namenjena komisiji.
Generalna pravobranilka je na koncu sporočila, da bo sklepne predloge predstavila 3. septembra. Ti sicer za sodišče niso zavezujoči. Na sodišču ne želijo napovedovati, kdaj bodo razglasili sodbo. Primerljivi primeri pa so v lanskem letu v povprečju trajali 19 mesecev od vložitve tožbe. Sodbo je tako mogoče pričakovati konec leta.
