V slovenski javni govorici večkrat zasledimo primerjanje krize nekdanje Jugoslavije z aktualno krizo Evropske unije. Še posebej je bilo tovrstnih primerjanj veliko po izstopu Združenega kraljestva, ko so mnogi pričakovali tako imenovani domino efekt in razpad Unije. Skratka, nekaj podobnega, kot je doživela bivša skupna država. Toda razmere niso primerljive. Brexit je sui generis, tipična angleška zgodba – in se ne more ponoviti ne v Franciji, kar so pokazale zadnje predsedniške volitve, še manj pa v Nemčiji. Pa tudi v Sloveniji bi bil tak scenarij težko uresničljiv, čeprav ji mednarodne raziskave (npr. zadnji Eurostat) primerjalno gledano ne pripisujejo najtrdnejše proevropske drže. Robert Balen Skratka teza, da je današnji Bruselj enak/podoben nekdanjemu Beogradu, je všečna le slovenskim evroskeptikom. Sam pa želim dragim bralkam in bralcem povedati, da primerjava ni korektna. Prvič zato, ker SFRJ ni bila ne prostor demokracije in svobode, ne tržnega gospodarstva, ne spoštovanja temeljnih človekovih pravic in svoboščin. Niti enovita kulturna entiteta ni bila: že Cankar je ugotavljal, da smo kulturno bliže tirolskemu kakor srbskemu kmetu. Vsekakor pa je bila ta država nekaj, od česar smo bežali, jo želeli zapustiti. Ne le zaradi včasih nepremostljivih kulturnih razlik, ampak tudi zaradi materialnega izčrpavanja Slovenije. Pučnik je konec osemdesetih let opozarjal, da bo Jugoslavija popolnoma uničila gospodarsko podstat Slovenije, da bi kot taka postala lažji plen velikosrbskih nacionalistov. Slovenci pač niso videli perspektive v komunizmu in skupni državi, ki je z nekaj tisočodstotno inflacijo uveljavljala absolutno premoč ideologije in politike nad gospodarstvom. Seveda je bil del slovenske scene močno prežet z beograjsko: predvsem partijska, udbovska, vojaška in del gospodarske elite, se pravi t. i. stara nomenklatura. Toda večina javnosti ne: v njej je nastajala neka nova politična kultura, ki je zahtevala normalnost na vseh področjih človekovega bivan
