Rdeče kape z belimi cofki. Ob njih srebrni okraski pa darilni papir, prtički z vzorcem božičnih zvezd in skodelic punča. V zraku je migljalo nekaj posebnega in z roko sem pobožal kup zelenih girland, ki so spominjale na sveže smrečje. Bil je eden lepših mariborskih božičev. Le da je bilo septembra. Dan prej sem se vrnil iz Kambodže. Sit absolutne vlage, monsunskega deževja in večnih temperatur nad tridesetico. Pa sem stopil v Tedija, kjer je vedno neki drug letni čas, da bi preveril, če so na police že dali pustne maske in plastične pirhe. A tako daleč niso šli. V Tediju je trenutno božič. V hipu sem zaslišal kraguljčke, pred očmi pa se mi je odvrtel prizor, kako župan pred Prvo gimnazijo odpira božično sezono z govorom o tem, kako v temo prihaja svetloba. In se potem veličastno prižge vseh šest metrov mariborske praznične osvetljave. Pravzaprav v mojem mestu niti ni tako velika razlika med septembrskim in decembrskim božičem. Pri obeh se nekdo zgraža nad dekoracijo in pri obeh se ljudje grejejo z vinom, le da je pri prvem slednje včasih toplo še od indijanskega poletja. Toliko lepih spominov imam na vse svoje mariborske poznopoletne božiče. Na vse tiste leto dni stare, žilave medenjake, že malce bele Miklavže in skorjaste marcipanove kroglice, ki so ostale od decembra, pa nam jih trgovci velikodušno še enkrat ponudijo septembra. Pri čemer poskušam ne misliti na božični čudež, kako je lahko masleno testo krhko in sveže tudi leto dni kasneje. Ščepec čarovnije. In konzervansov. Tudi v Müllerju so že začeli mamiti in nekaj polic napolnili z medenjaki. Jezi me, ker zamujajo z adventnimi koledarji. Če bi se malo podvizali, bi jih lahko do decembrskega božiča pojedel štiri. A na veliki finale še čakam. Vrhunec prve mariborske božične sezone predstavlja tradicionalni prižig lučk na Rutarjevi praznični smreki. Tam, bolj pozno, nekje oktobra, če me spomin ne vara. Nato ... mučno zatišje. Nekako se je potrebno prebiti čez martinovo do zadnjega petka v novembru, ko v Europarku