Marija Malnič iz Ročinja je leta 1916 tako opisovala svoj odhod v begunstvo: “Ko sva prišli na trg pred cerkvijo, je bila tam že skoraj vsa vas. Vsak je imel le toliko s seboj, kolikor je mogel vzeti v največji naglici. Živina je bila izpuščena iz hlevov in je mukala okrog vogalov. Ženske in otroci so jokali, možje so kleli; bilo je kakor sodnji dan.” Raznovrstne zgodbe Primorcev, ki so bežali z območja soške fronte, morda dolgo niso bile v ospredju nacionalne memorije, obdržale pa so se v spominu posameznikov, družin in skupnosti, je prepričan zgodovinar Marko Klavora, kustos razstave Begunci v Goriškem muzeju.