Po odkritju spominske plošče na pročelju gimnazije, kjer je bil nekdaj dom Šentjurčevih in se je tam zadnjega januarja 1927 tudi rodil Igor, je bila v Knjižnici Ksaverja Meška Slovenj Gradec še okrogla miza o njegovem življenju in delu. Sooblikovali so jo dr. germanistike Mira Miladinović Zalaznik, nekdaj profesorica na Filozofski fakulteti v Ljubljani in avtorica študije o Šentjurcu, in zgodovinarja dr. Aleš Gabrič in dr. Peter Vodopivec, oba znanstvena svetnika in zaposlena na Inštitutu za novejšo zgodovino v Ljubljani. Slednji je tudi avtor obširne spremne besede k edini v slovenščino prevedeni Šentjurčevi knjigi Očetova dežela. igor_sentjurc.pdf Doma neznan, v tujini slaven Da je bil Igor Šentjurc, ker je bil politični emigrant v Nemčiji, dolga leta zamolčevan oziroma neznan, so se strinjali vsi sogovorniki. Tudi sami so zanj izvedeli naključno v začetku devetdesetih: Gabrič med raziskovanjem trivialne literature in časopisja, Vodopivec je opazil njegovo knjigo Feuer und Schwert (Ogenj in meč) v trgovini v Münchnu, Miladinović Zalaznikovo pa je na pisatelja opozoril dr. Feliks Bister, direktor izpostave Avstrijskega znanstvenega inštituta v Ljubljani. Več zapisov se je v časopisju pojavilo šele ob pisateljevi smrti leta 1996, podrobneje pa je o njem kasneje pisala dr. Helga Glušič v sklopu slovenske izseljenske literature. Igor Šentjurc je v Nemčiji napisal 25 romanov, uspešnic, ki so izšli v skupni nakladi več kot deset milijonov izvodov, prevedeni pa so bili v različne jezike: angleščino, francoščino, portugalščino, nizozemščino, danščino, turščino, finščino, hebrejščino in slovenščino. Čeprav je po Vodopivčevem mnenju Šentjurčeva dela mogoče ločiti na bolj komercialno pisanje (denimo podlistki v ilustriranih revijah) in resnejša dela, ki odražajo pisateljevo zaznamovanost z vojno, pa mu poznavalci vselej priznavajo inovativnost v tehniki pisanja, posluh za zgodovino, sposobnost napisati dobro zgodbo. Gabrič je poudaril tudi, da je moral pisatelj preštudirati