Jamarska zveza Slovenije je zato ministrico za okolje in prostor Ireno Majcen opozorila, da je kljub pomenu in prepoznavnosti človeške ribice izvedba ukrepov za njeno varstvo in varstvo njenega kraškega okolja pomanjkljiva, celo nezadostna. Človeška ribica je pokazatelj neoporečnosti podzemne vode, ki je ključni vir in zaloga pitne vode v Sloveniji, so navedli.
“Pozabljamo namreč, da očem skrite jame, tam nekje spodaj, niso vreče brez dna, kamor odvržeš smeti in odplake. Tudi tam je življenje. Poleg človeške ribice podzemni svet nudi zatočišče tudi mnogim drugim redkim živalim, predvsem nevretenčarjem, na račun katerih je slovenski Dinarski kras prepoznan kot vroča točka podzemne biodiverzitete v svetovnem merilu. Poleg ogrožanja pitne vode, onesnaževanje podzemnega okolja tako neposredno zmanjšuje našo naravno dediščino,” so zapisali v pozivu ministrici.
Onesnaževanju podzemnih voda se je pridružila še grožnja glivičnih bolezni, ki lahko uniči celotno populacijo človeških ribic. Odpravljanje posledic okužbe in nadomeščanje populacij človeških ribic pa je zaradi nezadostnega poznavanja njihove biologije ter nedostopnosti podzemnih habitatov nemogoča.
Če bo človeška ribica izginila iz narave, je ne bomo mogli ohraniti niti v akvariju turistične jame. Tudi zato je varovanje podzemnega okolja in zagotavljanje preživetja človeške ribice naša skupna skrb, dolžnost in odgovornost do bodočih rodov, so zapisali.
Glivična bolezen hitridiomikoza, ki jo povzročajo hitridne glive vrste Batrachochytrium dendrobatidis in njene sorodnice, je v svetu poznana od leta 1998. V tem času je bolezen povzročila velik upad števila dvoživk po vsem svetu in je poleg uničevanja naravnega okolja trenutno prepoznana kot največja grožnja biodiverziteti vretenčarjev.
Domnevajo, da bolezen izhaja iz Azije, od koder se s človeško pomočjo hitro širi po vsem svetu. Dokazano se pojavlja pri več kot 500 vrstah dvoživk in je odgovorna za izumrtje več kot 200 vrst dvoživk. Glivična bolezen preživi v krajih, kjer je temperatura med štiri in 25 stopinj Celzija, kar pomeni, da lahko tudi v Sloveniji prizadene vseh 20 avtohtonih vrst dvoživk, vključno s človeško ribico.
Poleg osnovne oblike bolezni, ki se je po svetu prenesla predvsem prek trgovine z dvoživkami za potrebe prehrane in teraristike, se je v letu 2013 na Nizozemskem pojavila mnogo agresivnejša oblika bolezni. Ta je v nekaj letih povzročila izumrtje 90 odstotkov populacije močeradov na Nizozemskem, od tam pa se je z vodnimi tokovi in pticami prenesla naprej po Evropi. Trenutno je bolezen že potrjena v vseh sosednjih državah razen Hrvaške, zato jo je prej ali slej pričakovati tudi v Sloveniji.
Zaradi pereče grožnje glivne okužbe človeški ribici in ostalim zaščitenim dvoživkam so strokovnjaki iz Herpetološkega društva v sodelovanju z Oddelkom za biologijo Biotehniške fakultete, Jamskim laboratorijem Tular in Slovenskim odonatološkim društvom pripravili manjši pilotni projekt Invazivke nikoli ne počivajo, ki ga je finančno podprlo ministrstvo za okolje in prostor. V projektu med drugim pripravljajo prva testiranja dvoživk za ugotavljanje prisotnosti hitridnih gliv v Sloveniji.
V okviru omejevanja prenosa okužbe bi morali začeti nadzorovati ter omejevati trgovino z dvoživkami in drugimi potencialnimi prenašalci okužbe, pozornost pa bi morali nameniti tudi ozaveščanju o potencialnih načinih razširjanja okužbe in preventivnih ukrepih, so še opozorili.
