Osnovni scenarij, ki si ga prizadevajo uresničiti v EU, predvideva potrditev celotnega svežnja za spoprijem Evrope s pandemijo novega koronavirusa, ki vključuje prihodnji sedemletni proračun unije v vrednosti 1074 milijard evrov in 750-milijardni sklad za okrevanje.
Za to je treba najprej v ponedeljek doseči dogovor o proračunu za leto 2021. V ponedeljek se namreč izteče rok, do katerega je treba v okviru spravnega postopka doseči dogovor. Nato morajo voditelji na zasedanju 10. in 11. decembra zagotoviti politični dogovor glede celotnega svežnja. V tem primeru je vse postopke mogoče izpeljati. Evropski parlament lahko odločitve sprejme na plenarnem zasedanju v tednu od 14. decembra in v tistem tednu je ves dogovor zapečaten.
Druga možnost je scenarij začasnih dvanajstin, ki so ga v uniji nazadnje uporabili leta 1988. Če proračun za naslednje leto ni pravočasno sprejet, začne v skladu z evropsko zakonodajo samodejno veljati določilo začasnih dvanajstin, po katerem se vsako proračunsko poglavje financira mesečno z dvanajstino proračuna za leto prej ali po predlogu komisije za tekoče leto – odvisno od tega, kateri znesek je nižji.
To po navedbah virov pri Evropski komisiji vodi v zelo resen položaj, saj so po sistemu začasnih dvanajstin nove zaveze mogoče le za zelo omejeno število programov, na primer za prvi steber skupne kmetijske politike, skupno zunanjo in varnostno politiko, mehanizem rescEU ter humanitarno pomoč, ni pa nove pravne podlage za kohezijsko politiko, Erasmus, program za zdravje, raziskovalni program Obzorje in sklad za pravičen prehod. Prav tako ne bi bilo več rabatov.
Ta sistem pomeni tudi, da ne velja odločitev o zvišanju praga lastnih sredstev, ki določa, koliko največ lahko unija porabi v odstotku bruto nacionalnega dohodka (BND). Sedanji predlog predvideva zvišanje tega odstotka z 1,2 na 1,4. Če dogovora o celotnem svežnju ne bo, je poraba omejena s pragom starega večletnega proračuna. Poleg tega je BND EU zaradi brexita in covida-19 na sploh manjši.
V proračunu 2021 bi bilo tako po tem scenariju na voljo približno 25 oziroma 30 milijard evrov manj za plačila, kot predvideva sedanji predlog. V primeru kohezije viri napovedujejo od 50- do 75-odstotne reze. Obseg za obveznosti pa bi se zmanjšal za 60 odstotkov.
Proračun EU namreč vedno vključuje znesek za obveznosti in za plačila. Obveznosti se nanašajo na znesek, za katerega se lahko sklenejo pogodbe v danem letu, plačila pa na dejansko izplačani denar na podlagi sprejetih obveznosti.
Po tem scenariju seveda tudi ni 750-milijardnega sklada za okrevanje.
Po drugi strani pa bo za kateri koli evropski proračun, ki bo uveljavljen, veljala uredba za zaščito proračuna unije, torej sporna uredba o pogojevanju evropskih sredstev s spoštovanjem vladavine prava. Ta se namreč lahko sprejme s kvalificirano večino, ki je zagotovljena, in bo sprejeta v vsakem scenariju, izpostavljajo viri pri komisiji.
V primeru začasnih dvanajstin mora komisija pripraviti nov predlog za proračun za leto 2021 na temelju sedanjega večletnega proračuna ali novega, če verjame, da je dogovor o tem realističen. Ko je nov letni proračun sprejet, sistem začasnih dvanajstin preneha veljati.
Glede 750-milijardnega sklada za okrevanje pa se v tem primeru preučujejo možnosti, kako ga sprejeti brez Madžarske in Poljske, ki celoten sveženj blokirata zaradi nestrinjanja z uredbo o pogojevanju evropskih sredstev z vladavino prava.
V komisiji vztrajajo, da mora rešitev temeljiti na zakonodaji skupnosti. Trdijo, da takšne možnosti obstajajo, na primer na podlagi okrepljenega sodelovanja in pa tudi druge, in da so hitro izvedljive. To naj bi bil most, dokler se ne doseže dogovor vseh članic, pojasnjujejo viri. Ohranili bi lahko krovni znesek 750 milijard evrov, pri čemer bi se pojavilo vprašanje, kaj narediti z alokacijami za Madžarsko in Poljsko. Lahko bi zmanjšali krovno vsoto ali povečali alokacije za preostalih 25 ali 24 članic, so pojasnili viri.
Neuradno se sicer omenja tudi možnost medvladnega sporazuma, ki zaobide komisijo, tako da ta nad takšnimi rešitvami ni navdušena. Viri opozarjajo, da bi takšna rešitev terjala čas in povečala stroške zadolževanja za članice. Tako s časovnega vidika kot s finančnega vidika je tako rešitev na podlagi skupnosti razumnejša, poudarjajo.
Po nekaterih neuradnih navedbah naj bi sicer v uniji preučevali možnost, da se zakonodaja o lastnih virih sprejme v okviru medvladnega sporazuma, zakonodajna podlaga za instrument za okrevanje in odpornost pa v okviru okrepljenega sodelovanja.
