Samomorilne osebe je treba prepoznati in jim pomagati
Dejavniki tveganja za samomor so predhodni poskusi samomora, življenjske izgube in okoliščine posameznika, zloraba alkohola in drugih psihoaktivnih snovi.
Približno polovica posameznikov, ki naredijo samomor, so si pred tem že poskušali vzeti življenje. Večje tveganje za samomor je pri tistih, ki so v preteklosti poskusili storiti samomor in pri tem utrpeli resne zdravstvene posledice.
Tveganje za samomor se lahko poveča ob različnih izgubah ali izkušnjah, kot so na primer prekinitev dolgotrajnega odnosa, izguba bližnjega, izguba službe ali materialne varnosti, izkušnja kronične bolezni. Zaradi takšnih izgub se lahko pojavijo občutki osamljenosti, manjvrednosti in brezupa, zaradi česar posameznik izgubi zaupanje v prihodnost.
Prekomerno uživanje alkohola in uporaba drugih psihoaktivnih snovi izrazito poveča tveganje za samomor, še zlasti takrat, ko se takšno vedenje pojavlja skupaj z duševno boleznijo. Posebej je treba biti pozoren, ko se več dejavnikov tveganja pojavlja naenkrat, na primer ko je oseba je izgubila službo in se zateka k prekomernemu pitju alkohola, ima težave v medosebnih odnosih itd.
Prisotnost duševne bolezni ne vodi nujno v samomorilno vedenje in vsi, ki poskušajo narediti samomor, nimajo duševne bolezni. Vendar pa drži, da je samomor pogosto povezan z duševno boleznijo, in sicer največkrat z depresijo.
Med opozorilnimi znaki je treba biti pozoren na govorjenje o smrti ali samomoru. Ljudje, ki razmišljajo o samomoru, včasih odkrito ali prikrito govorijo o samomoru, kot denimo: “Bolje vam bo brez mene.”, “Za vse sem jaz kriv, najbolje bo, da izginem.”, “Najraje bi, da se vse skupaj konča.”, “Če ne bo šlo, se bom kar ubil.”
Ljudje, ki načrtujejo samomor, pred tem pogosto poskušajo urediti svoje poslovne, denarne in druge osebne zadeve. Nekateri podarjajo svojo lastnino in dragocenosti, poskušajo poplačati svoje dolgove, napišejo oporoko. Velikokrat posamezniki dajejo vtis, da se poslavljajo, kot da bi se nekam odpravljali, zato je treba biti pozoren tudi na te znake.
Včasih so pri posameznikih, ki načrtujejo samomor, opazne spremembe v obnašanju. Človek npr. opušča skrb za svojo zunanjost, drugače izraža čustva … Človek se lahko začne umikati v samoto, je potrt in deluje izgubljeno. Nekateri lahko ravnajo ravno nasprotno in poskušajo vzpostaviti intenzivnejše stike z drugimi. Pozorni moramo biti torej na vsako spremembo v obnašanju, ki za določeno osebo ni značilna, je razvidno iz zloženke, ki je izšla v sklopu projekta MOČ – Pomoč ljudem, znanje strokovnjakom.
Govorjenje o samomoru je treba vedno vzeti resno
Kot ob današnjem svetovnem dnevu preprečevanja samomorov poudarjajo strokovnjaki, je treba opozorilne znake, ki kažejo na to, da bi lahko kdo storil samomor, zmeraj treba jemati resno, prav tako, če govori o samomoru.
Če vidimo, da je posameznik v stiski, je treba prevzeti pobudo za pogovor, svetujejo. “Vprašajmo po počutju, trenutnih težavah, predvsem pa vztrajajmo pri pogovoru. Včasih se zgodi, da posameznik prvič pogovor zavrne. Zato je pomembno, da smo vztrajni in mu pokažemo, da nam ni vseeno,” svetujejo avtorji zloženke. Ob tem poudarjajo, da ne smemo vzeti osebno, če nas takšna oseba zavrne, saj je to le odraz posameznikove stiske.
Osebe v hudi samomorilni stiski tudi nikoli ne smemo pustiti samega, dokler nimamo zagotovljene ustrezne pomoči in varnosti. “Aktivno nagovarjajmo človeka v stiski, da čimprej poišče strokovno pomoč, po potrebi mu ponudimo spremstvo. Posamezniki, ki razmišljajo o samomoru, so namreč pogosto prepričani, da jim nihče ne more pomagati,” svetujejo strokovnjaki.
Prav tako je treba iz bližine odstraniti vsa nevarna sredstva, s katerimi bi oseba lahko poskušala storiti samomor (npr. morebitna zdravila, ostre predmete, orožje, vrvi …). Če je stiska tako huda, da je v tistem trenutku ogroženo življenje, je treba tako osebo pospremiti do dežurne zdravniške službe ali v bližnjo splošno ali psihiatrično bolnišnico.
“Če to ni mogoče, pokličimo na telefonsko številko 112. Če posameznik ogroža sebe ali druge, bo v takšnih primerih morda potreben tudi sprejem v bolnišnico brez privolitve, vsaj dokler ne mine stanje akutne stiske in neposredna nevarnost za življenje,” svetujejo.
Lani pri nas storilo samomor 371 ljudi
Število samomorov v Sloveniji sicer upada. Vseeno pa je lani v Sloveniji izhod v samomoru našlo 371 ljudi, od tega 294 moških in 77 žensk. S številom samomorov glede na število prebivalcev se Slovenija še vedno uvršča nad evropsko povprečje.
V Sloveniji je podobno kot drugod po svetu višji količnik samomora opaziti z naraščanjem starosti in v vzhodnih statističnih regijah (Koroška, Savinjska), medtem ko je pojavnost samomora v zahodnih statističnih regijah nižja, navaja Saška Roškar z Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ).
