Redko katera javna smrt se me dotakne. Novice ne delim po družabnih omrežji in malokrat se ob takem dogodku zamislim nad lastno pot, ki se bo prav tako končala. Sem pa bila ob zadnjem odhodu v mojem mestu rojenega človeka velikega kova in po svetu ne le prepoznavnega, temveč cenjenega mojstra odrske kulture, povsem presenečena. Nikoli si ne bi mislila, da me bo ob novici o slovesu domačina moja mama, ki je bila v teatru nazadnje v srednji šoli, gledala s solznimi očmi. Moj mož, ki je v omenjenem hramu redni gost, pa je z neprikrito žalostjo spoznaval, da je to mesto izgubilo še enega velikana. Kaj nam bo preostalo? Prepoznavnost si bomo morali iskati drugje. Mene pa ob vsem tem presenečajo polna usta besed tistih, ki so imeli v času razcveta gledaliških odrov v drugem največjem mestu ob taktirki velecenjenega, preveč pripomb na račun porabljenih sredstev. Na odru je bilo vse preveč porabljenega cvetja, pesek iz drugega kontineta je bila nezaslišana potrata in kostumografija se je bohotila za okus domačinov izven obsega potrebnega. Vedeti je treba, da so tukaj živeči prebivalci sila skromni. Sodijo glede na lastni okus. Kritično se ozirajo po vzoru osebnih meril in nihče ne bi smel štrleti iz povprečja. Načeloma se izogibajo pompoznim vzgibom, razen če govorimo o vaših veselicah na obrobju, ki so, roko na srce, zavoljo družabnosti, še kako dobrodošle. Za kulturo nam je obče gledano še vedno škoda denarja in ob enem pozabljamo, da je Gosposka ulica le še spomin na avstroogrske čase. Takrat, ko je bila gospoda seveda tujega porekla in z domačo mentaliteto ni imela veliko. Pred časom sem bolj iz šale kot resnih vzgibov preletela pravilnik o poimenovanju ulic, saj sem mislila, da bi kar nekaj ljudi izhajajoč iz mojega mesta, moralo dobiti svojo ulico. Ne le, da bi potonili v pozabo, saj jih bodo ‘gor držala’ vsa njihova dela, ki jih je ob poimenovanju potrebno navesti, ampak iz preprostega spoštovanje življenja in ustvarjanja polnih ljudi. Pomembne zasluge, mednarodni po