Ugotavljam, da imajo zdravniki ustrezno predsednico zbornice. Mesečna plača Zdenke Čebašek – Travnik je okroglih osem tisoč evrov (bruto, seveda – čeravno bi od gospe skromne predsednice raje slišali “ne to”), s čimer bo že nekako prigurala do naslednjega nakazila osebnega dohodka. Če bo Zdenka delala trideset dni na mesec, bo na dan zaslužila 266,67 evra bruto, kar zanjo ni ne vem kakšen denar – nekaj evrov več sicer znaša mesečna socialna pomoč in pa pokojnina tistih z najnižjimi penzijami. Njena urna postavka je 33,33 evra, kar pošteno za vloženo energijo. Žal Zdenka ni več varuhinja človekovih pravic, ker tako dobro varuje svojo temeljno pravico do – plače. Kot varuhinja naših pravic pa je bila v glavnem modro tiho. Hanžku ni segla do kolen, čeprav njega uradna politika ni marala, Zdenko pa očitno ljubijo funkcionarji, ona pa funkcije. Kaj že pa ljubijo naši preljubi zdravniki? Paciente mogoče malo že, zanesljivo pa nedeljska dežurstva (joj, koliko panike so takrat zagnali!), višje plačne razrede in najbolj – kakor njihova predsednica – svoje nadvse lepe plače. Vladna stran je popustljivost do zdravnikov, ki so “začasno prekinili stavko”, ovila v celofan zahtevnosti njihovega dela. Jasno, da so s tako prozorno izjavo užalili vse druge v javnem sektorju – od medicinskih sester do znanstvenikov. Sindikalist Štrukelj je zastrigel z ušesi in vladi ostro sporočil, da bo kmalu spoznala, kako zahtevni so šele drugi poklici. S tem ko “odpravljajo anomalije pri vrednotenju delovnih mest zdravnik in zobozdravnik”, ustvarjamo nove anomalije. Po mojem laičnem prepričanju je podobno usodno, če kirurg nekomu namesto slepiča izreže srce ali pa medicinska sestra bolniku namesto dva tisoč miligramov kalija (priporočen dnevni vnos) za malico postreže z dvesto tisoč miligrami. In kdo dviguje nepokretne bolnike? Zdravnik? Če že moramo vrednotiti zahtevnost, potem je najbolj odgovorno delo učiteljic/učiteljev. Naučijo nas osnov življenja – pisati, računati, dojemati, nastopati, sanj
