Kot so pojasnili na Občini Slovenske Konjice, bodo v sklopu del obnovili fasado objekta, okenske in vratne okvire bodo prenovili s kamnoseškimi popravili, vgradili stavbno pohištvo ter uredili kletne prostore in električne instalacije.

Ob tem se bodo lotili še obnove gotske poslikave na zaključnem strešnem vencu, nadzor nad izvajanjem del pa bo opravila celjska območna enota Zavoda za varstvo kulturne dediščine.

Naložba je vredna 148.000 evrov in jo bo skoraj polovično sofinanciralo ministrstvo, ostali denar pa bo zagotovila lokalna skupnost. Kot ob tem poudarjajo na občini, bo s to obnovo storjen pomemben nov korak k ohranitvi kulturnega spomenika državnega pomena za prihodnje generacije.

Žička kartuzija se nahaja v odmaknjeni in nedotaknjeni dolini, nekaj kilometrov oddaljeni od Slovenskih Konjic. Tam so pred 850 leti svoj dom našli menihi iz Francije ter v lokalno, slovensko ter evropsko zgodovino vtisnili močan pečat, ki ga je čutiti še danes.

Na občini so si dolgo prizadevali za to, da bi država kartuziji priznala status kulturnega spomenika državnega pomena, kar jim je lani, ob letu visokega okroglega jubileja le uspelo, zato si obetajo, da bo država v prihodnje še dodatno podprla razvojne projekte tega območja.

Bogata kartuzijanska dediščina zadnja leta pridobiva na svoji prepoznavnosti, saj je njena zgodba zelo močna, prepoznavna in privlačna tudi v evropskem in svetovnem merilu. Zato predstavlja izjemen razvojni potencial za širše območje in ponuja številne poslovne priložnosti.

V zadnjih letih močno narašča število tujih gostov, ki predstavljajo že 40 odstotkov vseh, med njimi jih je največ iz Avstrije in Italije, sledijo jim Nemci in Francozi, ostala struktura tujcev pa je izjemno mešana in prihajajo praktično iz vsega sveta.

Žička kartuzija je bila ustanovljena v 12. stoletju kot 19. po vrsti in prva zunaj matičnih dežel Francije in Italije, prva v Srednji Evropi in prva od štirih na Slovenskem. Sčasoma je postala evropski kulturni in politični epicenter na naših tleh. V 14. stoletju se je samostan ponašal s knjižnico, ki je štela preko 2000 knjig in je bila manjša le od vatikanske.

Kartuzijanom je dajalo poseben status tudi naravno zdravilstvo, lekarništvo in vinogradništvo, ukvarjali pa so se tudi z mlinarstvom, opekarstvom, steklarstvom in podobnimi rokodelskimi deli, ki so omogočala preživetje skupnosti. Redovno življenje v tej dolini je zamrlo, ko jo je z dekretom leta 1782 ukinil cesar Jožef II., območje kartuzije pa je bilo prepuščeno toku časa.