Tihi zmagovalci drugega januarja so šolarji in dijaki (in z njimi vred učiteljice, učitelji in hišnik v šoli), ker so se jim novoletne počitnice z devetih dni podaljšale na desetdnevni praznični maraton. Privoščim jim. Še bolj bi se veselil, če bi bile v ponedeljek dela proste vse prodajalke, medicinske sestre, varnostniki, novinarji, policisti in drugi zaposleni v poklicih, ki se ne zmenijo za sobote, nedelje in praznike. Tako pa se vrnitev 2. januarja med dela proste dni zazdi kot referendum o obratovalnem času trgovin, ko so se ljudje večinsko (57,5-odstotno) izrekli za zaprtje trgovin ob nedeljah, a so te v nedeljo nemoteno odprte. Dosti cirkusa in porabljenih milijonov je šlo za ta referendum, na koncu se je tresla gora in rodila miš. Če so že hoteli najti primeren dan, ki bi ga lahko neboleče črtali s seznama brezdelnega poležavanja, se zdi bolj kot 2. januar, ko družno celimo rane po najdaljši noči v letu, primeren za smetišče zgodovine – 2. maj. Zakaj moramo delu, ki mu seveda pripada vsa čast in oblast, na oltar žrtvovati kar dva prosta dneva, ne vem. Morda bi si ta dan zaslužil ustavno presojo, ker so ustavni sodniki takih smešnih presojanj pri nas že vajeni. Ena od razlag, zakaj je praznik dela razpotegnjen na dva dni, je vračanje s kresovanja. Verjamem, da so med nami tudi taki, ki po pretiranem čaščenju dela dva dni ne najdejo poti domov. Letos gre delovnim ljudem koledar nasploh zelo na roko. Dan boja proti okupatorju (tu se vedno spomnim na Predinovo Okupiraj me, okupatorka) pade na četrtek. In ker sta potem 1. in 2. maj v ponedeljek in torek, lahko z enim samim dnevom dopusta zaobjamete kar šest prostih dni. Dajte si duška! Bolj drzni (v odnosu do šefov) si bodo privoščili še tri dni oddiha prej in kasneje, tako da bo praznik dela resnično zaživel v vsej svoji lepoti. Dobrih vesti za 2017. pa s tem še ni konec. Dan reformacije in spomina na mrtve sta v torek in sredo. Božič je v ponedeljek, v torek bomo tudi doma in samostojni. Prvi in 2. januar sta
